Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Domen Strmšnik

Blazno resno

Ko sem bil mlajši, so bile za bralno značko zelo popularne knjige Dese Muck – Blazno resno o ... Dotikale so se tematike spolnosti, šole, drog ipd. Seveda sem te knjige prebral, čeprav kot najstnik tega ne bi nikoli priznal; najstnik namreč že vse ve in ne potrebuje nekih knjig, da mu bodo drugi govorili, kako je treba živeti – to je pač stvar mladinske folklore.

V knjigah me je pritegnil odprt slog pisanja, ki je bil pisan na kožo mladim in šele sedaj se zavedam izziva pred katerim smo odrasli, da znamo s svojimi besedami pritegniti mlade. Največje spoznanje ob prebiranju teh knjiga je bilo to, da lahko o takšnih tematikah kot so spolnost ali pa zasvojenost, bereš tako svobodno in iskreno. Brez ovijanja v neke zgodbe o štorkljah in nerodnega pokašljevanja vsakič, ko beseda nanese na seks. Knjigo si preletel brez da bi ob tem »kasiral« zvrhano mero sramu in negotovosti.

Še danes, kljub temu da se s tematikami spolnosti, nasilja in zasvojenosti srečujem na dnevni bazi, ne morem, da ne bi ob tem začutil, kako me ob teh občutljivih temah spreleti zamrznjen občutek. Sram in osramočenost res vplivata na naš organski spomin in nehote nam vsaka pora v telesu prigovarja, da naj se raje ne spuščamo v te debate – da to je pogovor za kakšne druge čase. Večina od nas kar malo prebledi ob misli, da bi o svojem sramu spregovorili. Kar me ob vsem tem tako nagovarja je to, da zahteva ogromno energije in osebne trdnosti, da v sebi začneš prepoznavati sram in da sploh začutiš, kako težko je o njem pisati, kaj šele, da ga ponudiš kot debato tedna.

S tem razmišljanjem pridem do spoznanja, da sem občutljiv, da se me dotakne, da ob tem zavibrira moje telo in da najdem način, da ta strah in negotovost izoblikujem v predrugačeni, trdni telesni drži. Sram se namreč skriva že v preprostih stavkih kot so: »Moj mož nikoli ne pije.« Ali pa: »To se pa pri nas ne dogaja.« Priznati svojo nemoč pred svetom se namreč zdi kot strel v koleno, posebej za predstavnike moške populacije, ki morajo itak biti močnejši od vsega, kar jim stopi na pot. Hkrati je to zelo močen moment, ko mora posameznik stopiti v stik s svojo ranljivost – torej tistim delom svojega obstoja, ki ni za v javnost in se ga še sami malo bojimo.

Vsi se moramo zavedati, da se bomo na neki točki morali srečati s temi tematikami. Naši mladi nas potrebujejo v smislu, da jim predstavimo ta svet, v katerega smo jih rodili. Vzgoja se ne sme končati na točki, ko postanejo tematike za vzgojitelje pretežke. Na nas je torej odgovornost, da mlade pripravimo na spolnost, nevarnosti zlorab in nasilja. Slej ko prej se bodo namreč s tem srečali in si bodo začeli postavljati vprašanja. Če ne bodo odgovorov našli pri svojih skrbnikih, bodo šli drugam in si lahko izoblikovali pogled na ta svet, ki ni v skladu z našo vzgojo ali pa je temu pogledu ravno nasproten. Drugi, bolj prestrašeni, bodo tavali v temi in si sami poskušali ustvariti sliko odnosov. Večkrat imajo starši občutek, da morajo otroke zaščitit pred vsemi temi težkimi čutenji. Strinjam se, da je pri otrocih res tako, ker še niso na razvojni stopnji, ko bi lahko na tak ekspresiven način razumeli, kaj se okrog njih dogaja. To je zloraba. Najstnik pa, ki se je začel odmikati od varnega zavetja staršev, potrebuje ravno nasprotno. Torej nekoga, ki ga bo vodil in bo s svojim zgledom dal vedeti, da ni nič narobe, če smo primorani soočati se s težkimi čutenji, jih začutiti in kljub temu ohraniti sebe. Občutek, da so težke teme normalni del življenja in da take ostanejo le tako, da se jih naučimo sproti in na pravi način izražati.

Na žalost nas lastna osramočenost zelo zavaja in nas oddaljuje od sproščenosti, ki jo v tem svetu tako pogrešamo. Edino soočanje z vsem, kar čutimo, je namreč način, da dobimo nazaj kontrolo nad svojim čutenjem, mišljenjem in posledično življenjem. Kontrolo, ki jo potrebujemo, da lahko o spolnosti, zlorabah, nasilju in zasvojenosti sproščeno govorimo z mladimi, ki v teh časih morda še bolj kot kadarkoli prej potrebujejo dobre vzornike.

 

---------------------------------------------

Domen Strmšnik je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD).

';