Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Balzam za dušo

Giovanni Francesco di Bernardone je želel postati vitez. Postavni mladenič, ki je s svojo družbo rad veseljačil in poplesaval okrog umbrijskih lepotic ter bil poln denarja, ki ga je sicer služil njegov oče Peter, asiški prodajalec sukna, je za osvojitev sanj v tistih časih imel na voljo veliko priložnosti. Znano je, da se je udeležil bitke z zajedljiveži iz sosednje Perugie, bojeval se je v Apuliji. Ponosen in srborit ter odločen, da bo z viteškim naslovom segel po zvezdah.

Obrnilo se je drugače. Bernardone se je na vrhuncu svoje viteškosti odločil, da gre h gobavim, k bolnim, k zavrženim in k tistim, ki se jih je do tedaj izogibal. Nekega dne, ko jo je oče odrajžal na službeno pot po novo svilo, je mladi Bernardone iz zajetnega skladišča družinskega podjetja odnesel prav vse blago, od škrlata do satena in žameta in brokata in svile. Zadeve je razdal ali prodal po nizki ceni ter z denarjem želel prenoviti zrušeno cerkvico sv. Damjana.

Oče je seveda ponorel, ko se je vrnil. Sina je zaklenil v kaščo ter o težavah, predvsem pa o nespametnem sinu, obvestil lokalnega škofa. Ta je sklical shod, na katerem naj bi se mladi Bernardone spametoval, se opravičil očetu in ga prosil za odpuščanje.

A mladenič je spet presenetil. Tam, na trgu pred asiško stolnico, se je namesto opravičila očetu raje odpovedal vsem pravicam do dediščine, pri omenjenem dogodku pa se je slekel do nagega. Da ne potrebuje posvetnega ter da bo odslej njegov Oče tisti, ki je v nebesih. Bilo je spomladi leta 1206.

Mladi Bernardone je danes poznan kot sveti Frančišek. Je priznani ustanovitelj frančiškanov in je tisti, ki je v tistem moralno zatohlem obdobju krščanstva Cerkvi pokazal, kam in predvsem kako naj gre. Naproti Evangeliju, v uboščini. Ljudi ni novačil, ljudje so prihajali k njemu, iz njegove vizije pa so poleg bratov frančiškanov vznikle še sestre klarise. Oboji so v Rimskokatoliški cerkvi močno prisotni tudi danes.

Slovenci smo poleg sončne jeseni nekaj dni nazaj dobili tudi novega ljubljanskega nadškofa, ki bo, če bo vse prav, tudi predsednik Slovenske škofovske konference. Prvi med enakimi. Frančiškan je, ta novi nadškof, in je, pravijo številni verniki in neverniki, prijeten mož. Preudaren, skromen, evangeljski. Nenavezan na kogar koli da je in njegov mobilnik ima v imeniku, pravijo, zgolj nekaj številk.

Čestitke in priložnostna sporočila velemož slovenske katoliške srenje si lahko ogledate na internetni strani Slovenske škofovske konference. Drug čez drugega se slinijo z dobrimi željami in, kakopak, o Zoretu pišejo same spodbudne in prečiščene besede.

Ali so z željami mislili resno? Nekateri so, po moje, drugi gotovo niso. Po ljubljanski nadškofiji menda že kroži seznam ljudi, ki bi jih morali nastaviti blizu novemu škofu, da bo nadzorovan; po ljubljanski nadškofiji pa prav tako kroži troje imen, ki bi jih novi škof moral odsloviti iz prostorov okrog sebe, če res hoče ostati to, kar je obljubil na svojih večnih zaobljubah.

Kljub temu da se je papež očitno odločil odločno poseči v slovensko svéto, bitka še ni dobljena in jastrebi so še vedno na nebu. Zavite v leporečje, jih prijazni Zore morda ne bo prepoznal, a kdo ve, »čudna so pota Gospodova«. Morda pa mu »klikne« kje zadaj v možganih in bo spregledal, da so F.P., T.S. in J.C. tisti, ki bi, če bi Jezus danes obiskal tempelj slovenske Cerkve, gotovo leteli ven kot tisti, ki vanj ne sodijo.

Ker zagovarjam Kantovo misel o tem, da je treba človeška bitja vselej obravnavati kot cilj in ne kot sredstvo, na Zoreta polagam obilje upov. Menim, da novi ljubljanski metropolit ne bo več sredstvo politik, ampak bo ostal osrediščen v Evangelij.

In k temu, da je papež po debelem letu izmed treh izbral prav v asketstkost zagledanega redovnika, po moje, ni pripomogla prav nobena materialna svobodna volja ali, če hočete, aktiviranje niza nevronov, ki naj bi po ugotovitvah znanstvenikov sprožali človeška dejanja, s čimer znanost pokazuje, da je svobodna volja pravzaprav nekaj materialnega.

Odločitev, ki jo je sprejel papež, je bliže nebu kakor umu, je bolj sveta, kot se dela svétega svet slovenske Cerkve. Po škofu Andreju Glavanu, ki je minulo leto vodil ljubljansko nadškofijo in izbranim politikom organiziral sestanke, je Zore pravi balzam za dušo. Ker daje čutiti, da bo slovensko Cerkev popeljal stran od politično-gospodarskih veseljačenj. Ker daje slutiti, da bo po pokojnem nadškofu Šuštarju neki škof končno spet pozitivno presenetil.

';