Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Gregor Šket

Armstrongova resnica

Kolesarstvo je milo rečeno čuden šport. Osebno ga sicer obožujem, predvsem gorsko različico, a to kljub vsemu ne spremeni dejstva. In vsej čudnosti navkljub vsako leto julija z veseljem, užitkom in zanimanjem spremljam dirko po Franciji. Predvsem alpske in pirenejske etape me vedno znova fascinirajo. Seveda se ob vsem tem pojavi tudi kopica vprašanj. Predvsem o tem, kako ti fantje zmorejo nadčloveške napore. Že vrabci čivkajo, da njihovo gorivo že dolgo niso le špageti in voda. Na žalost je bilo tudi med največjimi imeni kar precej primerov, ko so jedli, kar se ne sme. Kroži celo anekdota, da se drevesu, ob katerega lulajo kolesarji na cilju, ne piše nič dobrega.

In potem pomislim na Lanca Armstronga, sedemkratnega zmagovalca Toura, in predvsem človeka, ki je premagal raka in postal vzor volje, moči in žarek upanja za številne, ki jih je usoda prisilila, da so se z oči v oči spogledali z zloglasno boleznijo. Ko sta zmagovala Merckx in Hinault sem bi še malo premlad. Navduševal me je Pantani. A Lance je bil car carjev. Njegovi dvoboji z Janom Ullrichom so bili legendarni. Kavbojev odločno ubijalski pogled, ko je prodiral na Alpe d'Huez, je kolesarska klasika. Sedem dolgih let (1999-2005) je trajala njegova francoska vladavina. Kljub temu da je v tem času opravil več kot petsto dopinških testov in da je bil rezultat vedno znova negativen, so se vedno znova pojavljali dvomi o njegovi čistosti. Očitali so mu, da se med zdravili, ki jih lahko jemlje zaradi bitke, ki jo je dobil proti raku, skrivajo tudi sredstva, ki mu pomagajo do boljših dosežkov. A nikoli mu nihče ni nič dokazal.

Tudi po končani karieri ni imel miru. Najbolj vztrajni so bili pri ameriški protidopinški agenciji ASADA, kjer so njegov primer zasnovali na osnovi pričevanj skesancev. Se pravi Floyda Landisa, nekdanjega Armstrongovega sotekmovalca v ekipi US Postal in nesojeni zmagovalec Toura 2006, kjer so mu naslov zaradi uživanja nedovoljenih poživil odvzeli. In ta isti Landis, preverjeni goljufivec, je obdolžil Armstronga. Trdil je, da ga je videl, ko je užival EPO in ko si je pomagal s krvnim dopingom. Menda, morda, mogoče ja, mogoče ne ... Tako lovu na čarovnika Armstronga ni bilo videti ne konca, ne kraja. Glede na to, da vse tiste vzorce hranijo petdeset let in čakajo, da bo znanost v tem času tako napredovala, da bodo tudi številni tisti, ki danes veljajo za poštene, postali lažnivci, bi se teoretično lahko zgodilo, da bi se Armstrong do svojega osemdesetega leta moral ubadati z obtožbami in precej časa in energije posvetiti pravnim bitkam. S tega vidika je povsem razumljivo, da se mu ne ljubi več, da ne vidi smisla ...

S tem, ko je prejšnji teden objavil, da se ne gre več, je v očeh mnogih svojih navijačev še dodatno pridobil. Nenazadnje se je na njegovo stran postavil tudi športni gigant Nike. Zagotovo ne le zato, ker so tako prepričani v njegovo nedolžnost, temveč predvsem zaradi vzajemnih poslovnih interesov. A kljub temu ... Tudi Armstrongova fundacija Livestrong je v najbolj vročih dneh dobesedno cvetela, promet in donacije so se občutno povečale. Predvsem pa ob vsem medijskem pompu sploh še ni dokončno znano, kaj se bo zgodilo z Američanovimi naslovi, zmagami in lovorikami. Vprašanje je, če ima ASADA sploh pristojnost, da mu odvzame sedem zmag na francoski pentlji ... Morda je vse skupaj le spretni manever Armstronga in njegovih odvetnikov. Tako in tako pa tisto edino pravo resnico pozna le Armstrong sam ...

';