Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

Alojz Grnjak: Prleški vasovalec

Tan doleh na póli v eni vési, imena že več ne ven, sen meja jas negda diklino, to lehko van pač poven. Je Micka bla lepa kak engel, za mene je bila zlato; či keri mi toga ne vervle, pr´moji veri je istina to. Enkrat ali dvakrat na tjeden, hodja sen k Micki to dol. Včosih se skirja na škeden, včosih sen beža kak nor. Te pa je Micka potihen zazvola me hodi no sen, sma gučala rada se mela, gda dela se beli je den. Leta so hitro potekla, nama so minila tri. Midva pa rada se méla, méla še izda bi tri. A prišlo je čistar drgačik, što krif je za to se ne vé: kak prišla sva z Micko narazno, nej pesen van tota pové. Čèhi pa mene so pazli, gda godi sen ša domu. Naenkrat iz teme so zrasli, pod oknom me dobili so: z batjagami koli no cepci, na mene skočili so fsi. Me bili brsali metali, spotrli so rebra mi tri.

Potlan pa duma sen lèža v posteli tjedne tri. Eno in ovo štindira, kej vse se na sveti zgodi! Micko pa z misli sen püstja, predaleč do jé je bilo: a rejši kak še enkrat bi fasa, vzeja od jé sen slovo. A rejši kak še enkrat bi fasa, vzeja od jé sen slovo.«

Bil je letnik mojega dedka, devetindvajščak. Ko sva se pred kratkim srečala zadnjič, pri maši, mi je nekam mrzló stisnil roko. Pogled je imel tak kot zmeraj. Direkten, globok. Takšen je bil njegov pogled, da sem ga takrat, ko sem ga srečal prvič, v zanosu ponosa ponesel v svoje mlado življenje kot neki mili dotik arhaičnega, našega, prleškega, pristnega. Majhen mož, velik Prlek. Preprost, bolj preprost, kot je pusta pusto posneta skuta.

Rojen med trtami, kjer se je nekoč kopalo z velikimi goričkimi motikami. Neujete v kilometre med betonskimi sohami napetih žic so po obronkih Jeruzalema trte v njegovih časih rasle zgolj z rafijo privezane ob žilave lesene kole. Gosta temnozelena trava se je kosila s kosami, plelo in štucalo se je na roke, špricalo z metlami in pozneje z ročnimi bakrenimi »pütami«. Alojz Grnjak je težaška opravila jemal kot sveti gral prleškosti, kot izvir zdravja, ki ga je skozi robati karakter goričkega človeka vestno zapisoval v svoj spomin, ki je hitro prerasel sublimnost ter se razrasel med mnoge ljudi po Jugoslaviji, Avstriji.

Lujzekov ansambel je bil prvi v teh koncih, mi je enkrat kar med mašo, ko sva obrnjena stran od župnikove pridige razvijala svojo besedo, povedal solznih oči. Prvi, ki je dobil vabilo Jugotona, da naj pridejo snemat LP ploščo. Mislim, da mi je Lujzek povedal, da so potem šli snemat v Zagreb. Šli so na prvo. Brez posebej za snemanje organiziranih vaj, brez kakršnih koli priprav. Vzeli so dopust in vsak svoj inštrument ter se opravili v Zagreb beli grad.

Nekaj Grnjakovih plošč sem našel med rečmi, ki jih je za seboj pustil dedek, dve zgoščenki mi je enkrat k maši, kamor je vedno prišel v vinsko rdečem rekelcu, prinesel Lujzek. Njegova besedila ob plehnati spremljavi benda, mestoma opremljena še z muziciranjem v sedemdesetih izjemno uspešnega ljutomerskega kvarteta Marles, so preprosta. Življenjska in brez filozofije. Tone Pavček je v Upočasnitvah zapisal, da »Hitro hitijo hijene ur za upehanim plenom ... Stoj in miruj. Vidiš, nebo stoji nepremično nad tabo, drevo stoji pokončno, ponosno na mestu, le ti tečeš med njima in v hipu pretečeš pot od sebe otroka do sebe starca. Upočásni korak, romar, pusti mrhovinarjem plen ...« Točno to je vedel Alojz Grnjak, točno to je živel Lujzek: vedel je stati pri miru, vedel je videti. Živel je življenje, ne njegovega instantnega približka.

Gotovo za Pavčkove besede Lujzek v tuzemlju ni slišal, tudi prebrati jih ni imel kje. A v neki vesoljnosti biti sta Pavček in Grnjak, velika moža, gotovo velika pajdaša. Ker sta oba taka, da sta ljudem lahko svetál zgled in tista zvezda, ki se ne utrne in ki človeka ne potegne med trnje. Nista se ukvarjala z nepomembnostmi, premišljevala sta, vsak po svoje, svete resnice. Brez navlak institucionalizirane religije sta bila Božja izbranca, bila sta njegova sogovornika. Eden z visoko slovenščino, drug z organsko, pesnato prleščino.

Jesenjenje, ki se te dni po Prleškem v spremstvu žoltega sonca sprehaja med orumenelimi trtami nad zlatorjavimi bukvami, hrasti, nérodi in kostanji, je Lujzekova mašna zadušnica in letošnje vince, ki se po jeruzalemskih kletéh počasi otepa mladoletnosti, bo spomin na njegovo neupogljivost. Letos je namreč zraslo v nemogočih razmerah, a je kljub temu iz preobilja dežja in toče in ob izdatni gnilobi dozorelo v dišečo, mogočno pijačo. Ki ni za šibke in ki slabičem ne prija!

';