Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Primož Kališnik

Ali korak lahko misli?

O čem drugem razen o maratonu v Ljubljani bi človek lahko novembra pisal, če si želi razdeliti nekaj misli, o katerih meni, da bi morda utegnile zanimati še koga iz največje slovenske pozitivne stranke, stranke rekreativnih športnikov v tekaških copatah? Stranke, ki ima največ povedati, pa se oglasi le enkrat letno. Na maratonu v Ljubljani. Ker je samo tam njen parlament, kjer govorijo koraki in volijo nasmehi. No, morda se da pisati tudi o teku kar tako. Teku, ki ni ujet v tekmovanja, druženje z drugimi in tudi v Ljubljanski maraton ne.

Kar nekaj ljudi poznam, ki so se pridušali, da na tako veliko tekaško prireditev, kot je naša v glavnem mestu, ne gredo več. Za nekatere je preveč gneče na startu, za druge na trasi, za tretje je previsoka startnina, četrti pravijo, da so svoje s startno številko na prsih že odtekli … Največkrat imajo izgovori tako kratke noge kot bosonogi tek pozimi, v snegu. Saj gre, a ne predolgo ...
So pa tudi oni brez izgovorov, ki najraje tečejo sami. Ki vedno tečejo sami in si drugačnega teka kot v družbi le s samim seboj sploh ne predstavljajo.
Nekateri jim pravijo čudaki.

Bržkone ni nič dlje od resnice kot to. To je podobno kot pri norcih: največ jih je na prostosti in najmanj v toplicah.
Da je čuden in čudak tisti, ki si želi miru, narave le zase in pogovora s samim seboj in tisočerih iskric premišljevanja, ki se ti lahko utrnejo le, če si sam?
Težko si predstavljam, da ljudje tečejo uro, dve ali več in da nič ne premišljujejo. No, saj ne rečem: obuješ se v copate in se po treh urah vrneš na izhodiščno točko z zelo podobno mislijo, s katero si krenil na pot. Kako si boš nataknil copate in verjetno tudi kje boš pritisnil na štoparico. Nazaj grede uro ustaviš na isti točki, s copatami pa je, kot bi posnetek z začetka zavrtel ritensko.
Sezuješ se in si svoje opravil.
Italijanski pregovor pravi, da je najbolj sladko početi nič.
Morda tudi za tek, kot je tak s samim seboj in brez misli, velja isto. Kdo bi vedel; soditi ne gre, ljudje smo si preveč različni, da bi si to upal.
Vsak je svojega teka kralj, tek pa je zasebna lastnina, in vanjo se ne vstopa, ni res?

Moji tekaški časi so mimo. Tek močno pogrešam. Čeprav že dolgo ne tečem več in le kolesarim, se imam – če se že moram za kaj imeti – vsaj toliko za tekača kot za kolesarja.
Tudi zato se mi zdi najčistejši športni trenutek v srcu Ljubljanski maraton, moja Franja na prvo stopnico še ni zlezla, pa čeprav gulim kolesarski sedež, tekaške copate, ki so že dolgo v kleti, pa razdajam, če le kdo meni, da mu bodo prav prišle …
S tekom v osami, se zdi, je tako, kot če se dlje pogovarjaš s sorodno dušo. Zidake pogovora zlagaš, kot pač priletijo, potem pa naenkrat ugotoviš, da ti je pogovor podaril načrt in da ti je uspelo iz sebe potegniti nekaj, za kar sploh nisi vedel, da premoreš. Da je opna vsakdanje butavosti za občo rabo počila in da je prišlo na plan nekaj, kar ima več kot vrednost, ki jo podari ta trenutek, naslednji pa že vzame.

S tekom, pa tudi vrtenjem pedalov v osami, morda v Polhograjcih, tik pred mrakom, je podobno. Tvoje gibanje je najprej avtomatično in vklopiš le telo. Potem se prebudi glava in čez čas se zalotiš, da te pikajo misli, ki te premalokrat. Potem, če imaš srečo, spustiš opikane misli še skozi srce; to je mogočen filter in če si dovoliš biti pošten in odkrit do samega sebe, se rodijo spoznanja, ki niso najprijetnejša, so pa dragocena, ker veš, kako stvari na tem planetu zate stojijo. Pa če ti je to všeč ali ne.
Tako so trenutki sreče po teku dvojni: tisti, porojeni s hormoni zadovoljstva, te naredijo mehanično srečnega, za nekaj ur; tista druga sreča, da si se srečal s samim seboj, je drugačna in morda ni za vsakogar, saj je taka sreča lahko tudi malo šepava. Ker veš, da v življenju itak šepaš in da tvoj vsakdanji korak nikoli ne bo ubran, pač vedno loveč ravnotežje in za silo spokojnost.
Kmalu bo osemnajst let, odkar smo se v Poletu lotili teka in z nami menda tudi kakšen bralec. Kar nekaj znanih obrazov sem videl, stoječ ob trasi maratona, zroč v kolono, ki je imela eno telo in na tisoče obrazov.

Mnoge je na Ljubljanski maraton pripeljal sijajen fant, Klemen Laurenčak, ki je v našo revijo dolgo pisal o teku. Če je uradni tekaški apostol Urban Praprotnik s svojim sproščenim pristopom na eni strani naredil tek popularen, zabaven, nezahteven in mikaven za vsakogar, ga je Klemen postavljal na temelje, ki so nujni. Na znanje, poznano teorijo in prakso, kot jo je spoznal v desetletjih svojega teka. Z zadnjim maratonom se kot pisec poslavlja: svoje poslanstvo je opravil. Pošteno.
Iskreno hvaležni smo mu, da je svoje znanje tako nesebično delil z nami. Ker vemo, da je tek čudovit, pa tudi to, da je začeti in potem vztrajati brez vsakega znanja bližnjica do tega, da čez čas ne moreš več teči. Bržkone nam o tem kdaj kaj napiše naš novi pisec o teku, maratonec in olimpijec Primož Kobe. Torej: hvala, Klemen, in dobrodošel, Primož!
Ko ne moreš teči, potem tudi premišljevati ne moreš več. V duelu s samim seboj, če si že, po milosti tekaško božji, take sorte tič.
Vsak ima svoj maraton: tisti ljubljanski je nuklearka čiste pozitivne energije, oni drugi, v nas, ko vztrajamo ure in ure v samoti in le s samim seboj, je gonilo, kot bi bilo podarjeno z neba in ki tli do zadnjega koraka, misli.

';