Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Dejan Karba

4720 gramov

Gosta megla mezi z neba. Teče z listov, ki so trtam med jesenjenjem le še v okras. Oddelali so svoje: bili so transport sonca, bili so ščit in bili so senca. Zdaj še temno zeleni, čez hip pa bolj in bolj rumeni in zlati ter rjavi postajajo vsakoletni opomin človeku in mu pravijo: Pride čas, ko ni več časa.

Gostomeglena jutra so drugačna. Mlečno megleno mezivo krajino sicer prikrajša za tisti lepi lesk jesenjena, a če že jemlje očem, širokosrčno daje človeku tisti enormni naboj življenja prek vonja po šoti in prek zvoka. Ptičem meglena dvorana namreč omogoča neki poseben dolby surround in pernateži ga vedo izkoristiti do obisti: ščebetajo in gostolijo in so taki, če si predstavljamo, kot je trenutek, ko se avtobus frizerk ustavi kje na postajališču in je prav vsem lulat …

Prvinskost tubiti teče z meglo vred dol z neba v takšnih jutrih in kot kruh v belo kavo lahko človek svojo misel namoči v to gosto belo jutranjo mano, da jo opere nepotrebne navlake, nepotrebnih vprašanj in dvomov in pomislekov. In je gol v svoji samini in je prek opranega stvarstva v svoji notrini pripravljen na spoved, grešni človek.

In mu je žal. Tako presneto žal za vse tiste nespametne posege v to zgornjo skorjo planeta, po kateri je trosil strupe in je sejal smrt. Žal za čas, ko svoji duši ni pustil pasti se po prastarih resnicah, temveč jo je usmerjal v nove in nove domišljavosti, v izmišljije in laži, s katerimi je segal v duše drugih.

Ali pa mu ni. Žal. Kdo ve, lahko da sploh ne zapazi te zakramentalne priložnosti, ki stvarstvo ponuja mu jo zastonj in v rast. In ostaja bebec. Pezdé, mona, zaprtež. Ujetež. Kajti ni res, da se v megló lahko skriješ.

Ne, iz megle ne moreš ubežati, ker nimaš kam. A ne le človek. Tudi predpisi često zaidejo v brezizhodno meglovje. Zadnjega te vrste sem srečal v zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč, ki pravi, da je do državnih proračunskih sredstev upravičen le tisti, ki mu je naravna katastrofa (v kateri koli obliki že) prizadejala na več kot 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna ocenjeno škodo. Ta prag ob zdajšnjih financah države pomeni znesek okrog poltretjega milijona evrov in res je žalostno opazovati implementacijo tega zakona v praksi, ko se prejemnikoma minorne pokojnine zajetna gmota hriba seseda naravnost v hišo, ki je tam stala sto in še enkrat toliko let prej, preden je človek nad njo v ta breg posegel s svojo računico po večji donosnosti. Tisti, ki so pred leti načeli stabilnost hriba, so že zdavnaj v stečaju, oni, ki z njim gospodarijo danes, bežijo stran. Občina je škodo umerila na sto tisočakov in zdaj prek civilne zaščite tja pod plazeči se hrib pošilja le še tovornjake, da odvažajo, kar blatnega iztisne sila premikajoče se zemeljske gmote.

Gostomeglena jutra so drugačna. Po tem, ko je človek, miceno bitje, svoj smisel namočil v to gosto in belo mano in se odločil, da ne bo ne pezdé in ne mona, se ga polasti jeza. Bes na take puhle zakone in na njih avtorje, ki so svojo skrb namesto nad sočloveka položili na državno blagajno.

Ko je vsega preveč, to ni več dobro. In tu smo ljudje danes. Stvarstvo nas znova in znova opominja, da prav vse enkrat premine, in vsi tisti loki nadzemno lepega, ki človeku kažejo pot gor proti raju, so v vsej svoji lepoti namenjeni istemu sporočilu: Glej, človek, pride čas, ko ni več časa, in v ta čas smo, kakopak, stopili.

Ni to neki konec, a ni to vseenost. Ni to presežje, ki sega v biblično apokalipso, a tudi ni brezvezje. Ni to čas, ko človek vse bi ustavil in postavil se poleg bi, strmeč v to čudo od čud.

Ne, v križemkrižju vseh in vsega in v obilju prevečnega je to čas, da človek končno zares postoji in si oddahne ter v miru poišče tisti prastari zvok samega sebe. Zvok, katerega zven bo njegovim potomcem kot grozdu list: za sonce, v senco in kot ščit.

Čas indiferentnosti je minil. Čas mimohodništva je preteklost. Ljudje se rojevajo na novo in treba jim je (p)ostajati luč. Tudi zdaj, ko je zunaj megla. Kajti tako kakor po gostomeglenem jutru enkrat posije sonce in rastlinje dvigne v neko samosvojo visoko pesem in je v žoltem soncu vse nazarensko lepo in takšno, da je kot iz kak­šne kičaste slikarije, kjer je vsega preveč in je vse preveč lepo, tako se zgodi tudi s človekom: ko v njem nekaj lepega umrje, se rodi nov človek. Sofija, ljuba moja četrta, naj ti bo lepo v tem svetu!

 

';