Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Treniram, kot se igrajo otroci na igrišču

Nuša je – čeprav tega ne ve – osrednja osebnost Vigor Grounda, ki ga sicer vodi skupina vrhunsko izobraženih trenerjev. Njeni testi pred velikimi tekmovanji so svojevrstna interna zanimivost. Takrat vsi v centru, četudi nadaljujejo svoj trening, z enim očesom pogledujejo proti njej. In jo spodbujajo. In vsak pri sebi hiti nekam v njeni smeri. Biti funkcionalno odlično pripravljen. Se biti sposoben popraskati po hrbtu.

Kaj vam funkcionalni trening pomeni telesno in kaj pri osebnostnem razvoju?

Sama sem v športu skoraj vse življenje. Rada tečem, kolesarim, hodim v hribe, rolam, deskam na snegu, plavam, a teh stvari ne moraš početi vsak dan. In zato je treba vzdržljivost in moč za te stvari poiskati v vzporedni vadbi. S tem razlogom sem dolgo obiskovala tudi fitnes in aerobiko, a sem se na koncu že vsega naveličala. Tam namreč nikoli nisem točno vedela, kaj naj počnem, ali pa mi je bilo premalo. Želela pa sem si ostati v formi in biti pripravljena na zunanje življenje, na življenje zunaj telovadnice in stanovanja.

Tako sva se z možem, po večletnih prigovarjanjih njegovega prijatelja, le odločila in odpravila v Vigor. Ko sem prvič prestopila njihov prag, nisem razmišljala o tem, da bom začela hoditi na funkcionalni trening. V tistem trenutku sem iskala nekaj drugačnega. Iskala sem nekaj, kar me bo motiviralo in mi bo v veselje. Moj cilj na začetku je bil izgubiti nekaj kilogramov in pridobiti kondicijo. Zdelo se mi je, da sem pripravljena na vsakršne izzive, a sem hitro uvidela, da sploh nisem tako dobro pripravljena, kot sem mislila. Zakaj? Ker se na fitnesu nikoli nisem dvignila na drogu, ker na fitnesu nikoli nisem delal sklec in predvsem nisem nikoli dvigovala težjih svari nad glavo.

Do takrat sem na telo vedno gledala zelo površinsko, samo na to, kakšno je na videz. Pomembno je bilo, da sem čvrsta, da mi trebuh ne visi čez pas. V Vigorju pa mi je postalo jasno, da bi bilo super ugotoviti, česa vsega je zmožno. Čisto naiven začetek.

Zelo presenetljivo je, do česa te pripelje funkcionalni trening. Velikokrat se ne zavedamo, česa vsega je sposobno naše telo. Funkcionalni trening zahteva nekaj učenja, saj pri crossfitu vključuje tudi vaje z olimpijsko palico in kettlebelli (ruskimi kroglami, op. a.). In ko se naučimo novih gibov, ko napredujemo v tehniki, ko postajamo vedno večja kondicijska bomba, začne vadba na nas vplivati tudi osebnostno. Postajamo pozitivnejši, začenjamo verjeti vase in smo samozavestnejši. Tudi sama sem. Med vadbo smo si dokazali, da lahko naredimo veliko več, kot smo kadarkoli mislili, zato na vseh ravneh postanemo tudi veliko bolj ciljno usmerjeni.

Ko se pripravljam za tekmovanja v crossfitu, so treningi fizično in psihično zelo naporni, zato lahko rečem, da so bile ob tem treningu lažje premagljive vse ovire v življenju. Vsak trening, vsaka kaplja potu, vse je poplačano, ko dosežeš cilj. In tu lahko potegnem tudi vzporednico z vsakdanjim življenjem.

Kako bi treninge v funkcionalnem centru primerjali s treningi v fitnes centrih?

Težko. Drugačna je že opremljenost prostorov. Fitnesi so polni trenažerjev za različne mišične skupine, veliko je kardio naprav in le nekaj prostih utež. V fitnesu je zelo pomemben del opreme tudi ogledalo, saj moraš po končani seriji nujno preveriti, ali si dobro natreniral mišico. Tako lahko trening ob pogovoru s prijatelji v fitnesu in z ogledovanjem postave traja veliko dlje, kot bi moral. Treningi so večinoma sestavljeni po dnevih in vsak dan treniraš druge mišične skupine. Seveda tudi s treningi v fitnesu pridobiš veliko moči, telo je čvrsto in lično izgleda. V fitnesu gre po mojem mnenju predvsem za lepoto telesa, da je vsak del na tebi sorazmerno razvit, in ni pomembno, ali je mišica natrenirana funkcionalno ali ne. Super je, če se po vadbi lahko popraskaš po hrbtu, mar ne?

Funkcionalni centri so opremljeni z drogovi za visenje, vrvmi, gimnastičnimi krogi, olimpijskimi palicami, ruskimi kroglami. Nikjer nobenega ogledala. No, razen v garderobi, verjetno. In kje so naprave? Naprave v teh prostorih smo ljudje. Ljudje v funkcionalnih centrih dajemo prostoru dušo, se znojimo in se učimo novih funkcionalnih gibov. Gre za sestavljene gibe, pri katerih ne deluje samo ena mišična skupina, vendar več njih hkrati. Veliko je skokov, počepov, vlečenja, veliko je dvigov nad glavo, veliko metov, plezanja, hoje po rokah, teka itd. Stvari, ki smo jih kot otroci še počeli na igrišču, pa smo nanje pozabili.

Kako se je pri vas z leti spreminjal proces treninga?

Tako kot vsi, ki pridejo v Vigor, sem opravila funkcionalno kliniko, po kateri so mi trenerji svetovali, kaj bi bilo zame najboljše. Tako sem začela hoditi na takratni bootcamp in kettle. Ves čas pa me je vleklo v skupino special, ki je izvajala fizično naporne treninge, kot je crossfit. Kmalu sem se pridružila začetnemu crossfitu in nekateri so v meni videli potencial. Po nekaj pogovorih in prigovarjanju sem resnično začela slediti crossfitu. In zazdelo se mi je, da mi lahko uspe. Da se lahko uvrstim naprej. Takrat je bil crossfit šele na začetku razmaha in v Sloveniji, vsaj med dekleti, zanj ni bilo velikega zanimanja. In en dan sem privihrala iz službe na trening, srečala Žiga in mu rekla: »Meni se zdi, da jaz to lahko. Treba je začeti trenirati in se poskusiti uvrstiti na regionalce.« Žiga je bil takoj za in že z naslednjim dnem se nas je zbrala skupina, ki se je začela pripravljati na Open 2012.

Prvo leto so bili treningi osredotočeni na tehniko, pridobivanje moči in vzdrževanje kondicije. Imeli smo zelo malo časa, ker smo se pripravljali na tako zahtevno tekmovanje. Še posebno jaz. Nekaj stvari sem že znala, zelo veliko pa sem se morala še naučiti. In v procesu smo naredili marsikatero napako. Veliko smo delali z ruskimi kroglami, vadili tehniko olimpijskega dvigovanja uteži. Super je bilo. In po ne vem kakšnem naključju, še zdaj težko verjamem, se mi je z Žigom Urhom uspelo uvrstiti na regionalno tekmovanje. Kot prvi Slovenki.

Takoj po vrnitvi z regionalcev je sledil krajši premor in na pobudo Žiga nas je začel trenirati Gregor Vidmar. Volumen treningov se je drastično spremenil. Tudi težavnost je bila iz cikla v cikel večja. A skupina je vztrajala in pridobivala nove kandidate. V drugem letu smo veliko delali na moči, še vedno na vzdržljivosti in še vedno na gimnastičnih prvinah. Pri funkcionalnih treningih je namreč toliko stvari, ki bi jih moral stalno trenirati, da hitro pozabiš na eno in v njej potem nazaduješ. Ker se s takšnim treningom pripravljaš na nepredvidljivo, pa je to hitro lahko napaka. Tudi drugo leto mi je uspelo priti na regionalno prvenstvo (2013) in uvrstila sem se na odlično 17. mesto.

In to mi je dalo zagon. Gremo še enkrat. In skoraj brez premora smo šli v novo sezono. Zdaj je bilo malo lažje. Gimnastične gibe sem že obvladovala, še več sem delala na moči, saj sem bila še vedno šibkejša od sotekmovalk. Tu sem lepo napredovala, v vseh drugih prvinah pa je bil napredek počasnejši. Težavnost in volumen treningov sta se še vedno stopnjevala. Treningi so bili še vedno naporni. Velikokrat bolj mentalno kot fizično. Tudi ko sem si zaželela premor, to ni bilo mogoče. Trenirala sem namreč med tednom, konci tedna pa so bili prosti, zato nisem smela izpustiti niti enega treninga. In zopet mi je uspelo. Tudi tretjič. Uvrstila sem se na regionalno tekmovanje 2014, in to z najboljšim rezultatom doslej.

Kateri del/stopnja treninga je temelj za nadgradnjo in morebitna razmišljanja o tekmovalnem crossfitu?

Težko je reči, kateri del oziroma stopnja treninga je potrebna za nadgradnjo, da bi postal tekmovalec v crossfitu. Lahko si začetnik, ki se – kot sem se jaz – hitro nauči vseh gibov in nato tekmuje. Lahko tako treniraš že dlje časa in se odločiš za tekmovanje. Kar se mi zdi najpomembnejše, je, da imaš za seboj ekipo, ki te podpira in verjame vate. Pomembno je, da imaš željo in da si se pripravljen tudi čemu odreči. V tistem trenutku, ko si se odločil, da bi rad tekmoval, si v svoji glavi spremenil miselnost in potrebuješ izziv za tvoj napredek ter bi verjetno rad našel smisel, zakaj treniraš in zakaj treningu nameniš toliko energije in časa. Potrebuješ dobrega trenerja – ali dva, ker je v crossfitu toliko različnih prvin – ki te bo naučil tehnike olimpijskega dvigovanja uteži in gimnastike, ki te bo opominjal na tehniko, ko boš nanjo pozabil, ki ti bo pisal treninge in te pripravil na tekmovanja.

Smiselno se mi zdi, da za začetek nekaj časa obiskuješ treninge, da zgradiš bazo in si pridobiš kondicijo. Meni so pri bazi zelo pomagale vaje z lastno težo in ruskimi kroglami. V drugi točki se je treba dobro naučiti tehnike olimpijskega dvigovanja uteži, saj sam trening in nato tekmovanja vključujejo veliko njegovih prvin (sunek, poteg, nalog, počep, mrtvi dvig ...). In šele nato pripraviti miselnost na tekmovanje. Ni smiselno prehitevati stvari. Zavedati se moramo, da je cilj crossfita biti dober v vseh prvinah telesne pripravljenosti, zato ne smemo pozabiti niti na eno.

Kako določate število ponovitev in kako načrtujete dneve brez treninga?

Srečo imam, da mi število ponovitev in premore odreja moj trener Gregor Vidmar. Če bi si število ponovitev odrejala sama, bi jih bilo verjetno zmeraj premalo, kar se tiče prostih dni, pa bi jih bilo verjetno vedno preveč.

Kar se števila ponovitev tiče, je odvisno, v katerem ciklu treninga si. Ali delaš za moč ali pa delaš na eksplozivnosti. Potem so tu še makrocikli treninga – lahko da sem na koncu cikla in je na vrsti znižanje intenzivnosti ter so treningi zato malo lažji. Sicer pa naredim, kot je napisano. In to je to. Ne sprašujem preveč. Kar se tiče prostih dni, pa imam že ves čas proste vikende. Nekaj časa smo trenirali tudi ob sobotah, a je bilo potem premalo časa za regeneracijo.

Kako tehnično zahtevna disciplina je crossfit?

Crossfit se mi zdi tehnično zelo zahtevna disciplina, saj povezuje mnogo različnih športnih prvin, kot so powerlifting, olimpijsko dvigovanje uteži, kettlebell lifting, atletika, gimnastika, plavanje in mnoge druge. Trening vključuje veliko kompleksnih vaj z olimpijsko palico in ruskimi kroglami. Nikakor ne smemo pozabiti niti na vaje z lastno težo, kamor spada tudi gimnastika, na tek, različne poskoke (pliometrijo), mete in tako dalje. Pri vsem tem pa nikakor ne smemo zanemariti vaj za mobilnost in stabilizacijo, saj te tudi te lahko zavarujejo pred morebitnimi poškodbami.

Kako usklajevati tehnično zahtevne elemente treninga s hitrostjo ponovitev, ki jih zahteva tekmovanje v crossfitu? Kako na tekmovanju zadržati nadzor nad pravilno izvedbo?

V prvi vrsti je pomembno, da res natreniraš tehniko. In to seveda z nižjo težo. Potem vse skupaj počasi stopnjuješ. Postajaš močnejši, postajaš hitrejši. In že na treningu se moraš začeti zavedati, da sta najpomembnejša varnost, zdravje, šele nato rezultat. Moraš se naučiti odreagirati na svoje napake.

Na primer?

Če na primer pri snatchu ne ujameš olimpijske palice lepo nad glavo in ti ta odleti daleč nazaj, moraš vedeti, da to palico izpustiš in se ji umakneš, saj boš v nasprotnem primeru poškodoval ramo ali še kaj drugega ter končal trening in za nekaj časa verjetno tudi tekmovanja. Postati moraš suveren v tehniki in si popolnoma zaupati.

In ko prideš na tekmovanje, o tehniki ne razmišljaš več. Veš, kaj lahko dvigneš, veš, kako si hiter in česa vsega si zmožen. Na tekmovanju je odločilnega pomena mirna glava. Ostati moraš miren, osredotočen in slediti moraš strategiji, ki sta jo določila s trenerjem.

Je crossfit lahko tudi profesionalna športna izbira?

Težko bi rekla. Ime CrossFit je zaščiteno in se načeloma lahko uporablja samo, ko govorimo o njihovi skupnosti, njihovih tekmovanjih ipd. Tega imena oziroma blagovne znamke ne smeš uporabljati za vsako tekmovanje, ki ga organiziraš, tudi če si v njihovi skupnosti. CrossFitova tekmovanja so samo: CrossFit Open, CrossFit Regionals in CrossFit Games. Vsa druga so ThrowDowns ali podobno. Zato moraš biti pazljiv, kdaj in kje uporabljaš njihovo ime.

Mislim pa, da je letos na sceno prišla liga NPFL: The National Pro Fitness League. Ustanovitelj lige je Tony Budding, nekdanji direktor medije CrossFit, in eden od ustanovnih članov ekipe CrossFit HQ. V ligi NPFL med seboj tekmuje osem geografsko različnih ekip, v katere so povabili večino športnikov, ki izhajajo ali pa imajo vsaj ozadje iz crossfita. Tu niso plačani samo zmagovalci posameznih WOD-ov ali zmagovalci CF-tekmovanja, temveč člani ekip dobivajo mesečno plačilo. Kot v drugih profesionalnih športih ekipe delujejo kot neprofitne organizacije, ki imajo vsaka svojega vodjo. Ekipe lahko svobodno sprejemajo člane in jim plačujejo, kakor je določeno v pogodbi, vendar morajo upoštevati določena pravila: v ekipi je 14 aktivnih tekmovalcev in dva neaktivna, najmanj en tekmovalec in tekmovalka morata biti starejša od 40 let in podobno. Celotno tekmovanje traja dve uri, odvija pa se na točno določenem igrišču, kot če bi gledal košarko ali nogomet. Morda je za gledalce malo preveč pravil, ki jih moraš poznati, da ti tovrstna tekmovanja postanejo zanimiva za gledanje, a ko jih spoznaš, se ne odlepiš od televizijskega zaslona.

Kako izbirate način prehrane glede na vaš trening?

Pri prehrani ne kompliciram. Pazim samo, da zaužijem dovolj beljakovin in popijem veliko vode. Moj večni problem je čokolada, ki se ji vztrajno izogibam, a nekako ne gre. Jedilnika doslej še nisem priredila terminu mojih treningov.

Ker je moj delavnik kar poln, se mi včasih ne uspe držati pravila, da jem najmanj petkrat na dan. Čez dan jem manjše obroke, zvečer, po treningu, pa si privoščim obilno večerjo. Če se le da, je to veliko mesa in zelenjave. K prehrani dodajam veliko BCAA, maščobe omega 3, glukozamin in vitamine. Čez dan bi težko prišla brez dodatkov vigorfuel. Zelo veliko vlogo med treningom, ravno zato, ker bolj malo pojem čez dan, igra vigortrain, saj me med treningom ohranja pri močeh. Po treningu pa obvezno recover!. Beljakovine (enhance) doziram po potrebi, po navadi zjutraj in zvečer.

Vam bolj ustreza individualna ali skupinska vadba?

Vedno sem trenirala v skupini, čeprav sem potem tekmovala kot posameznik. Nekajkrat sem imela v atletiki možnost tekmovati tudi ekipno, se pravi v štafeti, in moram priznati, da sem se vedno odrezala bolje, kot ko sem tekmovala sama zase.

Po naravi sem zelo družabna ter rada delam in se družim z ljudmi, zato mi družba ustreza tudi pri treningu. Vsa leta, odkar se ukvarjam s športom, sem trenirala v skupini. Tudi zadnja leta, ko treniram v Vigorju. Super je, ko imaš okrog sebe ljudi, ki so boljši od tebe in te lahko naučijo veliko stvari, hkrati pa ti pokažejo, kaj vse je možno. Vsi v ekipi imajo enak cilj: napredovati, tekmovati in biti sam zase najboljši, a ne pozabiti na timski duh v ekipi, s katero treniraš. Zadnje leto se je naša tekmovalna skupina zelo okrnila in trenirala sem samo še z Jasmino. Super sva se ujeli. Ona je boljša v določenih prvinah, kar se tiče moči, jaz pa jo poskušam ujeti. In obrnjeno. In obe sva super napredovali. Ko treniram sama, in to je v zadnjem obdobju pogosto, na dober dan še kar gre. Ko ni prave motivacije za trening in nimaš zraven ne sotrpina ali trenerja, pa je to pravo mučenje. No, vsaj zame.

';