Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Maribor. Šampion.

Najboljša stvar, ki se je nogometašem in vodstvu Maribora v letošnji sezoni lahko zgodila, je bil poraz v Londonu, poraz proti Chelseaju. Poraz proti moštvu, torej, za katero je Jose Mourinho tri dni prej dejal, da se mu vse bolj zdi, da je najboljše v zgodovini kluba, ki od leta 2004, ko je lastništvo prevzel ruski oligarh Roman Abramovič, spada med najpotentnejše na svetu. Ta poraz je bil učna ura sredi viharne sezone, v kateri se Maribor sproti uči o sebi. In uči se z odliko.

»Nemogoče je sicer razmišljati o tem, da ne bi v tej sezoni, v domačem prvenstvu, v Premiershipu, izgubili, nemogoče je pričakovati, da bi naslov osvojili kot Arsenal v sezoni 2003/2004, kajti nogomet in še posebno Premiership sta se v tem desetletju dramatično spremenila. Igramo pa odličen nogomet. Toda do konca maja bomo tudi mi izgubili, gotovo, ne more biti drugače,« je Mourinho razmišljal po zmagi proti Crystal Palaceu in tik pred srečanjem z Mariborom na Stamford Bridgeu.

Maribor v domače prvenstvo ni krenil kot Chelsea v Premiership ali Bayern v Bundesligo, čeprav se je v zadnjih sezonah v njem tako obnašal in tudi nastopal. Kot absolutni vladar, kot klub, ki doma tekmuje in v Evropi blesti, torej. Maribor je energijsko vendarle usmerjen predvsem proti Ligi prvakov, saj je to vrhunec dosedanje kariere Zlatka Zahoviča v vlogi športnega direktorja in tudi vrhunec generacije, ki je že petletje in več v slovenski nogometni prestolnici. Nogometaši Maribora in tudi glavni trener Ante Šimundža so skozi nastope v Ligi prvakov proti Sportingu, Schalkeju 04 in Chelseaju odkrivali nove razsežnosti osebnega in skupinskega potenciala, in to odkrivanje je zelo lep in tudi izjemno naporen proces. Zato so po evforičnih vrhuncih na velikih evropskih stadionih doma padali na realna tla in ta so bila trda, še posebno na gostovanjih v Kamniški Bistrici, kjer so remizirali proti Radomljam in izgubili proti Domžalam, Maribor je proti Domžalam izgubil tudi v Ljudskem vrtu in proti Celju na gostovanju in v Ljudskem vrtu ter proti Olimpiji v Ljudskem vrtu, v najboljšem srečanju v zgodovini slovenskega prvenstva, v zadnjih sekundah komaj izvlekel remi. Kljub vsem stresom je do gostovanja v Londonu stvari doma nadziral razmeroma dobro. Za vodilnimi Domžalami je zaostajal šest do devet točk, točke je predvsem po zaslugi Marcosa Tavaresa nabiral v izdihljajih srečanj in ostal na nogah tudi v slovenskem pokalu. Potem je prišel trenutek evropske resnice. In z njim točka preloma, ta je veliko povedala predvsem o osebnosti mariborskega kluba, njegovega vodstva in njegovih igralcev.

Poln spoštovanja do Maribora je Jose Mourinho napovedal, da bo Chelsea Maribor v Londonu vzel zelo zelo resno. Da ne more biti naključje, da Maribor proti Sportingu doma in proti Schalkeju 04 osvoji točko, je glasno razmišljal Mourniho. In bilo je, kot je veliki portugalski trener govoril in razmišljal. Chelsea je Maribor vzel resno, ga po desetih minutah navideznega ravnotežja razstavil na nogometne prafaktorje in Maribor je imel srečo – kljub zastreljani enajstmetrovki Agima Ibraimija – da je domov odšel s šestimi zadetki v mreži. Lahko bi jih bilo več, Chelsea se je zdel tako mogočen, tako strašljivo kakovosten, da se v Evropi tega morda niso ustrašili le pri madridskem Realu, morda še pri Bayernu ne, drugi evropski velikani pa do začetka novembra niso bili niti blizu predstavam Chelseaja v sezoni 2014/2015. Toda Maribor se je na lekcijo odzval zrelo, profesionalno, ponižno, nikakor pa tudi ponižano.

»Dovolj zreli smo, da nas ta poraz ne bo vrgel iz tira. Naša prioriteta je vendarle domače prvenstvo,« je dejal vratar Jasmin Handanović

»Poraz ni bil previsok, bil je odsev realnega stanja na igrišču. Iz tega se lahko veliko naučimo. Naša realnost je slovensko prvenstvo, a v Ligi prvakov bomo ostali tekmovalni, zakaj ne bi,« je dejal trener Šimundža.

Maribor je pred srečanjem s Chelseajem v Ljudskem vrtu izgubil proti Celju. Grdo izgubil, zdel se je nemočen proti ekipi Simona Rožmana, ki jo je po drugem krogu zaradi selitve v Olimpijo zapustil najboljši igralec Miha Zajc, potem pa je Celje krenilo v serijo zmag in remijev in seveda je sorazmerno s tem naraščala samozavest igralcev. Ta je krog pred koncem drugega kroga slovenske lige na vrhuncu, Celje je tudi v polfinalu pokala in Celje je v resnici že nekaj časa imenitno gledati, Celje je najbolj zabavna ekipa v ligi.

Vsak malo manj trden klub, kot je Maribor, bi domači poraz proti Celju nekaj dni pred prihodom Chelseaja pretresel do temeljev. Toda Maribor ni malo manj trden klub, Maribor je zelo trden klub. Vprašanje je bilo le, kako preživeti prvih petnajst, dvajset, morda petindvajset minut proti Londončanom, in to je bilo tudi obdobje, ko se je trener Šimundža prekrižal, se zahvaljeval tistemu zgoraj, saj žoga ni končala v domači mreži. Šimundža je dan pred srečanjem dejal, da pritisk nogometašev ni nič v primerjavi s pritiskom, ki ga čutijo ljudje, ki ne vedo, kako plačati položnice. To je bila izjava modrega človeka. In trenerja, čigar raven znanja in razumevanje igralcev se zdita vse bolj podobna ravni Matjaža Keka, to pa je zelo blizu vrhunstvu, tudi za evropske razmere. Šimundža se razvija v najboljšega slovenskega trenerja, o tem naj ne bo nobenega doma, Šimundža je morda celo največji slovenski trenerski potencial doslej.

Potem je v drugem polčasu proti Chelseaju zabil Ibraimi. Zabil virtuozno. Ibraimi tudi je virtuoz, virtuoz za Maribor in slovensko ligo, in to je občasno zelo veliko. To je na trenutke evropska vrednost. Chelsea se je odzval presenečeno, najprej užaljeno, potem mogočno, nenadoma je Ljudski vrt začutil silo, ki je bila vidna na prvem srečanju na Stamford Bridgeu, a letel je tudi Maribor. In bilo je pri vodstvu z ena proti nič, ko je Mitja Viler z levico podal v kazenski prostor Chelseaja in je njegova podaja prehitela branilce Chelseaja, ne pa tudi Luka Zahoviča. In ko bi Luka, ki je zabil Sportingu in rešil točko ter prinesel pol milijona evrov, moral zabiti, se je malo zapletel. Zahovič ni imel sreče, ki jo je imel proti Sportingu. Nogomet daje in jemlje hitro, takoj, to je že večkrat dejal Lukov oče. Morda, samo morda je Zahovič zgrešil za zmago proti Chelseaju. A ni bistvo v tem. Bistvo je bilo v njegovem odzivu in ta je bil dramatičen. Zahovič se je v hipu zavedel, kaj se je zgodilo, nikjer in pri nikomer ni iskal potešitve, vse je reševal pri sebi, očitno si je standarde postavil visoko, in to bo zdaj izziv nad izzivi zanj, živeti in igrati po teh standardih, s tem bo rasel in padal, a to je edina pot pravega profesionalca. Luka Zahovič namreč očitno ni sin, ki ne bi prenesel velike očetove kariere, Luka je sprejel ta izziv in zato je njegov odziv tudi bil dramatičen. Luka Zahovič je obul svoje kopačke, natanko takšne, ki lepo sedejo na njegovo nogo. In zato utegne postati velik nogometaš. Zato bo naslednjič na tako veliki tekmi zabil »zicer«, ki ga je proti Chelseaju zgrešil.

P. S. Chelsea je v sezoni 2014/2015 remiziral štirikrat: proti Manchester Cityju, Manchester Unitedu, Schalkeju 04 in Mariboru. Druge tekme je dobil.

';