Zgodovina Gira: sto bitk, ki so se prelevile v vojno za prevlado

Dirka po Italiji velja za sestro Dirke po Franciji. S to razliko, da je veličastnejša, bolj kontroverzna in polna bogate zgodovine. Od prve izvedbe leta 1909 se bo letos zvrstil že stoti Giro po vrsti in v založbi Aktivni mediji bo v začetku maja izšel prevod knjige Brendana Gallagherja Corsa Rosa: A history of the Giro d’Italia z naslovom Dirka po Italiji: zgodovina najznamenitejših Girov.

V Franciji je megaloman Henry Desgrange zgrabil priložnost, ki se je ponudila s predlogom za Dirko po Franciji, in dirko zastavil po svoji nenavadni predstavi. Očaral ga je izziv dirke okrog Francije, ki bi človeka prignala do roba. Toda kot športni urednik revije L’Auto je s prvo izvedbo Toura 1903 predvsem želel služiti denar in se znebiti glavne tekmice, revije Le Vélo.

ni podpisa

La Gazzetta dello Sport je bila Italijanska različica L’Autoja, športno obarvan in kolesarstvu naklonjen časopis, ki se je znašel v težavah. Preizkusil je različne zvijače, na primer tiskanje na rumenem in nato na zelenem papirju, dokler se ni leta 1898 dokončno ustavil pri značilni rožnati barvi. Nastal je 1. aprila 1896, tik pred prvimi olimpijskimi igrami moderne dobe v Atenah, in izhajal dvakrat na teden, ob petkih, ko je objavljal nosilne članke in napovedoval dogodke ob koncu tedna, in ob ponedeljkih, ko je poročal o vsem, kar se je zgodilo.

Taka čustva je napajalo široko razširjeno navdušenje nad skrajnostmi in kolesarstvom. Nihče ni natanko vedel, kje so meje kolesarjev ali njihovih koles, želja po odkrivanju neznanega pa je že tlela v osrčju Dirke po Franciji, s katero je Desgrange hotel pripraviti tako težaven izziv, da bi ga lahko končal le en kolesar. Onstran meje je bila Italija z visokimi gorami, tisoči kilometrov veličastne obale, deževnim severom in od sončne pripeke izsušenim jugom dežela skrajnosti, prav kakor Francija. In prav kakor francoski delovni razred je tudi italijanski sprejel kolo kot osnovno prevozno sredstvo, tisti bolj tekmovalni in zagrizeni po naravi pa so ga izbrali tudi za šport. Dirka po Italiji, Giro d’Italia, je bila dirka, ki je le čakala, da se bo zgodila. Vprašanje ni bilo, ali se bo zgodila, temveč kdaj se bo.

ni podpisa

Če bo zaslužek, bo dirka

Prva Dirka po Italiji se je začela ob nemogoči uri, in sicer 13. maja 1909 ob 2.35 zjutraj pred sedežem Gazzette dello Sport na Piazzale Loretu v Milanu. Strahovito zgodnja partenza (odhod) naj bi omogočila čim boljši izkoristek dnevne svetlobe na 397 kilometrov dolgi etapi s ciljem v Bologni, kamor naj bi prišli enkrat zvečer, po možnosti še pred mrakom. Uvod je bil izjemno težak in je nemudoma ločil zrnje od plev, sicer pa se je  organizacijska ekipa bolj ali manj brzdala

Potem se je pet let kasneje odvila epska etapa od Barija do L’Aquile je štela 428 kilometrov in vključevala vrsto vzponov – Montecorvino, Vinchiaturo, Cinquemiglio in Poggio Pienze. Toda junija v srednji Italiji nihče ne pričakuje sodre, snežnih viharjev in ledenega mraza. Giro 1914 se je že drugič prelevil iz dirke v boj za preživetje in na koncu etape je ostalo le še dvanajst kolesarjev. Giuseppe Azzini, ki mu na prejšnjih dveh etapah ni bilo para, je vozil dobro, nato pa se je strahovito zlomil. Trideset kilometrov pred etapnim ciljem in v vse hujšem vremenu je preprosto izginil. Vsega vročičnega in zmedenega so ga odkrili šele naslednji dan na nekem seniku, kamor se je zatekel. Morda je bil zgolj telesno izčrpan, ker se je preveč gnal za zmago, toda uporaba snovi, kot sta strihnin in kokain, ki prikrijeta bolečino in utrujenost, in mamil, ki umetno povzročajo dobro počutje, je bila v pelotonu že nekaj običajnega. Ker ob poti ni bilo zanesljivih virov vode, so kolesarji kovinske bidone pogosto polnili z rdečim vinom. Zdaj že dobro vemo, da alkohol in omenjena mamila ne gredo z roko v roki, zlasti ko je posameznikovo stanje že oslabljeno.

ni podpisa

Takoj po dirki 1914 je Gazzetta skovala radikalen načrt, po katerem bi se število etap leta 1915 z osmih povečalo na petnajst s povprečno dolžino 200 kilometrov. S tem bi razbremenili kolesarje in povečali prihodek v startnih in ciljnih krajih in mestih. Nato pa je posegla vmes vojna in Cougnet se je leta 1919 odločil za srednjo pot. Po vseh merilih je bila trasa še vedno strahotna, saj je potekala po številnih zanemarjenih in zlasti na severu od bojev razritih cestah, ki so bile še v slabšem stanju kot po navadi. Vsekakor je bila corsa rosa dovolj naporna, da jo je tistega leta končalo le petnajst kolesarjev. Koncept je bil jasen: zaslužiti čim več denarja s poročanjem o mukah in trpljenju kolesarjev. Radia niso imeli vsi, televizije sploh. Kupiti so morali časopis, torej Gazzetto.

Kolesarjenje z zobmi

Knjiga vsebuje nekaj neverjetnih zgodb, kot je denimo ravnanje Fiorenza Magnija. Njegov najsvetlejši trenutek je prišel leta 1956, ko je zasedel drugo mesto za Charlyjem Gaulom. To je bila dirka, na kateri preprosto ni hotel odnehati, ne eni, temveč dvema resnima poškodbama navkljub. Na dvanajsti etapi od Grossetta do Livorna je padel in si zlomil levo ključnico. Vseeno je nekako prišel do cilja, vendar so ga odpeljali v bolnišnico in vse je kazalo, da bo zapustil dirko. Toda v bolnišnici je zavrnil mavec in se rajši odločil za elastični povoj, saj je bil prepričan, da lahko nadaljuje.

Do neke mere mu je res uspevalo, vendar je bil na levi strani telesa šibek, kar je posebna težava pri vožnji navkreber in na kronometru, zato mu je glavni mehanik Faliero Masi odrezal kos zračnice in jo z enim koncem pritrdil na krmilo. Ko je šlo zares, je Magni z zobmi zgrabil drugi konec in vzpostavil dovolj trdno ravnotežje, da je lahko do konca izkoristil hrbtne in zadnjične mišice. Rešitev je bila na pogled nenavadna, vendar iznajdljiva in izjemno učinkovita. Magni je vozil dobesedno s stisnjenimi zobmi, čeprav je bilo zaviranje z levo zavoro še vedno zelo boleče. Toda na osemnajsti etapi od Lecca do Sondria je kazalo, da je vsega nepreklicno konec, saj so se kolesarski bogovi spet poigrali z njim. Še enkrat je padel, treščil v jarek na levo stran in si zlomil še nadlahtnico, zgornji del leve roke. Nič presenetljivega ni, da je od bolečine izgubil zavest in se ovedel šele v rešilcu, ki so ga poklicali na kraj nesreče. Besno je zahteval, naj ga izpustijo, spet sedel na kolo in se previdno zapeljal do pelotona, ki je upočasnil vožnjo. Giro je bil v kavalirski fazi.

Merckx pred infarktom

ni podpisa

Večina ljubiteljev kolesarstva je slišala za Eddyja Merckxa, a malo jih ve, s kakšnim bremenom je dirkal. Leta 1968 je bil Merckx že pripravljen iti do konca, čeprav je na večer tretje etape od Narvone do Saint Vincenta doživel preplah zaradi zdravja. Merckx je počival po lepi etapni zmagi, ko je Faemin ekipni zdravnik Enrico Peracino povabil italijanskega vodilnega kardiologa profesorja Giancarla Lavezzara, njihovega gosta tistega večera, naj s sodobnim kardiogramom pregleda Belgijca in še enega vrhunskega kolesarja, Adornija. Lavezzaro je pretresen ugotovil, da je Merckx sredi infarkta, čeprav je kljub utrujenosti po naporni etapi navzven kazalo, da je z njim vse v redu. Lavezzaro je prosil Merckxa, naj zjutraj ponovi preiskavo. Izvid je spet potrdil neobstruktivno hipertrofično kardiomiopatijo, stanje, tesno povezano s tistim, zaradi katerega so se zgrudili nekateri vrhunski sodobni športniki. Znamenit je primer Fabricea Muambe iz ekipe Bolton na tekmi proti Tottenham Hotspuru za pokal FA leta 2012. Merckxova ekipa in Lavezzaro sta se znašla pred dilemo. Naj povedo Merckxu, ki je po vseh merilih dajal vtis vrhunsko pripravljenega in zdravega 24-letnika, kako je z njim? Naj ga potegnejo iz dirke? Izvid Merckxa ni ganil in je sklenil, da bo tekmoval naprej.

V knjigi so popisane zgodbe vseh zmagovalcev: od Luigija Ganne do Carla Galettija, Alfreda Binde, Costanteja Girardenga in Gina Bartalija. Ne manjkajo seveda tudi Fausto Coppi, Eddy Merckc, Bernard Hinault, Miguel Indurain in Marco Pantani. Posebno mesto imajo tudi Vincenzo Nibali, Nairo Quintana in Alberto Contador. To je knjiga o največjih superzvezdnikih stotih Dirk po Italiji.

Aktivni mediji