Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Trije možje v pajkicah

Ena lastovka še ne prinese pomladi, en kolesar pa jo.

Stojiš v prometni konici, poslušaš Nič, gledaš odštevalnik na semaforju, vmes verjetno vrtaš po nosu, razmišljaš, koliko časa voznik avtomobila zapravi ob čakanju na zeleno luč semaforja, sonce je in prva letošnja vožnja s klimo na ničli … Kako veš, da prihaja pomlad, se sprašuješ. Tako, da čutiš spomladansko utrujenost, si odgovoriš. Se je še spomnite? Saj res, kje pa je? Nekaj pomladi je ni več, se ti zdi, da od takrat, ko so začeli govoriti: Nimam časa! Kdo pa ima danes čas biti utrujen, lepo vas prosim?! V današnji tekmi za časom je utrujenost zadnja, na katero pomisli tekmovalec. Veste, da obstajajo ljudje, ki ne smejo niti ne znajo biti več spočiti? To so na primer vsi tisti možje v pajkicah, ki jih gledaš iz prometne konice. Ljubosumno jih zreš, kako se elegantno izmikajo avtomobilom, kako se njihova kolesa bleščijo in izginjajo ven, ven iz mesta, ven iz konice, proč, proč, tja, kjer ni te preklete pločevine …

 

 

O zavisti premišljuješ. Blagor vsem tistim, ki jih služba ne izčrpa do te mere, da takoj, ko prikorakajo v stanovanje ne padejo na kavč. Blagor vsem tistim, ki jim niti napori v službi ne vzamejo moči za nategovanje ozkih pajkic na nogi.

Odštevalnik sproži zeleno luč, kliče te tašča, ne upaš se javiti, ker ti je ravno prejšnji teden pokvarila teden, ravnokar posveti lučka za gorivo, mimo po pločniku hodita nogi, ki jih krilo pokriva samo eno osmino, na reklamnem panoju piše: Pridružite se nam na spining maratonu! Blagor tistemu, ki ima sredi maratonskega dela čas še za spining maraton. Koliko časa človek v življenju porabi za iskanje prostega parkirnega mesta? Ne najdeš prostega parkirnega mesta. Narediš še en krog? Poigravaš se z mislijo, da bi avto pustil na mestu rezerviranem za invalide. Mar nisi tudi sam invalid? Mar nismo vsi invalidi? Vsi, ki vozimo avtomobile, smo zagotovo invalidi!

Na drugi strani ceste ti maha znanka. Postarala se je. Zredila se je. Nasmeh pa je ostal isti. Znanka Ž. pravi, da je komaj čakala pomlad, zdaj pa to … Že prvi dan, ko je prišla pomlad, sicer ne koledarska, ampak praktična, je utrujena. Z glavo zanihaš v znak sočutja. Rečeš, da ti pa nimaš časa biti utrujen. Poleg spomladanske utrujenosti jo motijo še možje v pajkicah, kolesarji po domače. Pravi, da je to znak staranja, in ne more razumeti, kako lahko žensko pri njenih letih motijo moške zadnjice v oprijetih pajkicah. Včasih, še ne dolgo nazaj, se je redno ozirala za takim in si mislila svoje, danes pa za njimi hupa in dviga sredinec. Pritrdiš ji in rečeš podobno. Ti si bil sposoben zaleteti se v spredaj zavirajoči avtomobil zato, ker si gledal spomladanske majčke. Danes v teh majčkah vidiš samo revmo …

V službi te pričaka kup dela in listek na mašini: Ko boš fertik, poklič je treba še nekaj narediti! Odtrgaš listek, pogledaš skozi okno in mimo se peljejo trije nasmejani možje v pajkicah. Od zavisti spustiš roleto …

';