Telo misli
Kupi snega niso bili ovira za tiste rekreativce, ki imajo radi tek vse leto. Pomlad pa odpira tekaške steze tudi za vse druge, ki so že ali nameravajo vsak hip podleči gibalnemu virusu. Tako prvim kot drugim in tretjim bomo v Poletu zvesto sledili s tekaškimi zgodbami. No, ne gre za to, da bi venomer pripovedovali junaške zgodbe o vztrajnih tekačih, ampak hočem reči, da je za tekaške nasvete težko reči, da so teorija. Ni jih namreč mogoče strpati v nekakšno teorijo. Tek je pač življenje, in za življenje so teorije premajhne vsaj toliko kot vedro, s katerim bi se lotili polnjenja bazena. In gibanje, tudi v teku, je nekaj kar se ves čas spreminja, vsak dan je malo drugačno, vsak dan prinaša malce drugačen zorni kot, takšno dinamiko pa lahko lovimo le s pripovedmi, ker so vsakič malo drugačne, predvsem prilagojene osebnemu trenutku, nikoli pa vklenjene v negibnost in statičnost, kakor velja za teorije.
Ena od teorij, ki postajajo v športu nasploh vse bolj pogoste, govori tudi o psihičnih pripravah. Športnik je v primerjavi z rekreativcem v povsem drugačni koži: ker ga njegove naloge, zastavljeni cilji in druge obveznosti tudi psihično izčrpavajo, ga telo nazadnje ne uboga več pri zasledovanju prav teh ciljev. Zato je za športnika prav tako kot naprezanje nujno tudi sproščanje. Tehnike sproščanja športni psihologi delijo na fizične in psihične. Če zanemarimo, kaj menijo o vzhodnjaških meditativnih tehnikah celovitega sproščanja, je za psihologe psihično sproščanje tisto, kar športnik v stresnih okoliščinah najbolj potrebuje.
Najnovejše pripovedi o teku pa govorijo o tem, da tek ni vsemogočna gibalna mantra. Intenzivna hoja celo učinkoviteje zmanjšuje tveganje za nastanek srčnih bolezni kakor tek, če oba potekata v enakem obsegu. Ker je raziskava na to temo potekala kar med 45 tisoč tekači in hodci, ji je vredno prisluhniti. Zaključek je, da sta tako tek kot hoja zelo pozitivni aktivnosti. Več ko je ukvarjanja z njima, več je pozitivnih učinkov.
Tudi zato je golf ena bolj zdravih oblik rekreacije, saj golfisti v štirih urah igre resnično igrajo le kakšnih dobrih pet minut, ves preostali čas pa v bistvu hodijo. Toda tudi za tistih nekaj minut, razdrobljenih na udarce med pohajanjem po zelenicah, mora biti golfist še kako pripravljen. Čeprav se zdi morda presenetljivo, velja golf za psihološko najbolj zahteven šport, pravi belgijski golfski profesionalec in naš sodelavec. Njegov nasvet igralcem, ki ga lahko posplošimo na vse, ki bi radi napredovali, je, naj se naučijo, kako med igro ostati miselno zbran.
Miselna zbranost je ključ, ki odpira tako rekoč vsa vrata, saj pomeni nič več in nič manj kot osredotočenost na trenutno početje. In če je naše trenutno početje tek, potem v naših možganih ni prostora za nič drugega kakor samo za to, kar ta hip počnemo. Tečemo in pri tem poskušamo ne misliti na težave v službi ali doma, tečemo in smo pozorni na dihanje, gibanje telesa, gibanje nog in rok, na stezo in okolico, ki se nenehno spreminjata. Poskušamo ne misliti na čas, ki ga želimo doseči, ali na rezultat, ki smo si ga zastavili. Samo tečemo, tečemo s telesom in tečemo z umom. To je dovolj – in hkrati seveda zelo veliko, za marsikoga preveč. Težko je namreč sprejeti misel, da telo ni stroj, ki bi ga imeli v lasti in ga vadili v gibanju, medtem ko bi se nam v glavi vrteli povsem drugačni filmi.
A prav za to gre, da gibanje ni nikoli čista mehanika. Čeprav je res, da so znanstveniki še do včeraj dokazovali, veliko jih tudi danes še misli tako, natanko to. Nove raziskave gledajo na te procese veliko bolj prepleteno in ugotavljajo, da je vsako gibanje v resnici tudi miselni proces, ki je odvisen od zaznave in v možganih shranjenih podob, vzorcev, namena in celo našega razpoloženja. Človeško telo je torej ena velika inteligenca.
Tistim psihologom, ki še ločujejo razum in telo, kot da sta dve entiteti, ta delitev omogoča postavljanje modelov in teorij. Kakšna od njih lahko celo deluje v praksi. Saj v resničnem življenju je vse nedeljivo.
