Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Spust po velikanki kot stranski produkt

Če tega ne izkusiš na svoji koži, se je o tem težko pogovarjati.

Nedavni spust s kolesom po hrbtišču planiške velikanke, ki ga je uprizoril Primož Ravnikar, med gorskimi kolesarji znan kot Figaro, je pritegnil izjemno zanimanje. Lansko leto je uprizoril tudi spust po strmem savskem jezu hidro elektrarne Moste v soteski Kavčk pod Žirovnico, od koder tudi prihaja, in nato s hitrostjo več kot 70 kilometrov na uro treščil v mrzlo vodo. Brez poškodb seveda. Ta video pa si je na youtubu ogledalo že več kot deset milijonov ljudi.

V Poletu smo ob tej ekstremni dogodivščini pobrskali po spominu in smo se spomnili na prijatelja Andreja Černeta, prav tako Gorenjca, ki je že pred osemnajstimi leti uprizoril spust s hrbtišča velikanke. K pogovoru smo ga povabili, da bi nas spomnil na tista leta in vzroke, ki so pripeljali do tako ekstremnega dejanja.
»Spust v Planici s kolesom je bil za mene samo ''stranski produkt,'' ker me je veliko bolj v tistem času, se pravi v letih 1998/99 zanimalo hitrostno deskanje na snegu. Ker sem šel na velikanko ''trenirat'' za spust z desko za kasnejši nastop v francoskem Vars-u in ker sem bil gorsko kolesarski navdušenec, mi je bilo nekako ''normalno'' da izkoristim še to priložnost in se spustim s kolesom«. Je pogovor začel Andrej.

»Takrat sem imel trgovino s športno opremo, prodajal sem kolesa, snežne deske in skejte. Med drugimi blagovnimi znamkami sem prodajal tudi Peugeotova kolesa. Tako sem prišel tudi v stik z ljudmi, ki so na teh kolesih postavljali svetovne hitrostne rekorde. Seveda je bila moja velika želja pridružiti se jim. Kmalu mi je uspelo in tako sem prvič zašel na hitrostno progo v Varsu, kjer sem se prvič uspel peljati s kolesom ''hitro''. To je bilo takrat neuradno izven tekmovanj, ki so takrat potekala, ker nisem smel uradno nastopiti. Gorenjska trma in vztrajnost me je po nekaj dneh pripeljala do tega, da so mi omogočili neuraden nastop po zelo mehki podlagi. Opravil sem tri spuste po snegu in ker je bilo aprilsko sonce že močno, je bil vsak naslednji počasnejši zaradi zmehčanega snega. Takrat mi je uspelo doseči hitrost 135 kilometrov na uro. Naslednje leto pa, kot že rečeno sem izkoristil priložnost, da sem tudi v Planici ''potreniral'' za Vars, ki je bil mesec dni pozneje na sporedu.

Vendar je potem prišlo v Franciji do zapleta?
»Na žalost nam v Franciji, zaradi preslabih pogojev niso dovolili spusta s kolesom, ampak samo z desko. Razlog je bil v premehkem snegu, premehki površini, ki pač ni zagotavljala varnosti za kolesarje. Na uradnem delu so organizatorji dali možnost  nastopa samo trem že preizkušenim tekmovalcem v spustu z desko. Tako sem nastopil samo v tem tekmovanju, kjer mi je v dveh omogočenih nastopih uspelo doseči hitrost 150 kilometrov na uro«.
In vendar ste se potem še enkrat uradno spustili po planiški velikanki?
Brez zapletov tudi tokrat ni šlo. Vse sem se predhodno domenil z planiškimi organizatorji in kljub temu mi vse dni ni bilo odobreno, da se spustim, ker je tehnični delegat Fis-e temu nasprotoval. Potem sem postal del protokola pred začetkom tekmovanja v smučarskih poletih. Ljudje naj bi videli nekaj še nevidenega. Izvedba je potekala na hitrico. Brez vsakršnega obotavljanja ali priprav sem se pojavil s kolesom pod mizo velikanke in se spustil v globino. S kolesom sem dosegel 124 kilometrov na uro z desko pa 127.

Kar tako? Kaj pa priprave, kako ste premagali strah?
Pred samim spustom sem kar nekaj dni pohajkoval po velikanki in se ''navajal'' na globino, strmino, občutke ob tej napravi. Strah je bilo treba premagati, navaditi se je bilo treba na »sunek« v globino, prepad. Kdorkoli je že kdaj stal na vrhu hrbtišča, ve, kako ti »zategne« grlo. Še bolj strašno je, ko se usedeš na sedež kolesa, pogled čez balanco v iztek letalnice je…tega se ne da opisati.

Potem ste nehali s takimi ekstremnimi »izpadi«? Vas ni potegnilo k še bolj neverjetnimi podvigi, če taki sploh še obstajajo?
Nadaljne poskuse nastopov z desko in kolesom sem opustil, ker mi je vložek, ki bi ga moral v to investirati, vsa organizacija, izdelava opreme, dogovarjanje, prepričevanje, pomenil preveliko časovno in finančno breme. V mojem življenju je bilo in je še vedno zadosti drugih ciljev, ki so me ravno tako ''vlekli'' k izpolnjevanju. V ta šport sem prišel po spletu okoliščin ob tem, da sem imel že otroško željo enkrat se hitro smučati (namesto smuči se mi je želja izpolnila s kolesom in desko). Nikoli si nisem postavil neke številčne meje, kaj je hitro. Zadovoljen sem bil z občutki. In ti so ''nori''. Vendar bi to tukaj težko opisoval, ker če to ne izkusiš na svoji koži, se je o tem težko pogovarjati. In tudi tu mi je bilo kot glavno vodilo premikanje mojih osebnih mej…da ugotovim česa sem sposoben.

 

Zdaj ste znani po drugačni strasti. Izdelujete športne artikle za posebne navdušence. Smuči, snežne in vodne deske, čevlje za bordanje, celo kopita za biatlonske puške
Moje delo je enako povezano s športom in prestavljanjem mej, kot tudi ti hitrostni poizkusi. Že od nekdaj rad ustvarjam te izdelke, kakršne koli, ker mi to predstavlja strast. Seveda je to samo v tej meri, koliko s parom rok lahko naredim. Moja delo temelji na izključno butičnih izdelkih po naročilu. Vsi ti izdelki niso delani za ''vse,'' tako da tudi ni potrebe po širši prepoznavnosti. Moje izdelke poznajo ljudje, ki jim je moj način že v principu všeč in kasneje mogoče (po testu) tudi moji izdelki.

Torej specializirani izdelki za »specialne« ljudi?
Vem, da se izdelka, ki bi bil všeč vsem, ne da narediti tako, da se posvečam tistim, ki imajo unikatne želje, potrebe in jim jih jaz pomagam uresničiti. Žene me želja po ustvarjanju rekvizitov, ki so funkcionalni ter z ''dušo''. Vse bolj poizkušam to sestaviti v celoto, katera se mi zdi, da že v osnovi ne bi smela biti ločena. Poizkušam v svoje izdelke vgraditi pozitivno energijo sveta, ki upam, da jo lahko uporabniki mojih izdelkov enako občutijo kot užitek in nasmeh.

 

 

 

 

';