Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Šampioni bi morali priti v čitanko

Ukvarjanje s športno rekreacijo v Sloveniji je precej pogosto, študije kažejo, da se velik delež populacije vsake toliko časa rekreativno udejstvuje. Vedno se lahko vprašamo, ali bi se lahko še večji delež. Poleg fizičnih učinkov ima redna telesna vadba tudi številne psihološke koristi, kot so na primer znižanje anksioznosti, depresivnosti in izboljšanje samopodobe. Praviloma študije o rekreaciji, ki kot rekreativno vadbo priporočajo aerobne aktivnosti, poročajo o izboljšanju čustvene stabilnosti, izboljšanje počutja in večjo stabilnost v čustvovanju (z znižano depresivnostjo, anksioznostjo in boljšo samopodobo) pa so ugotovili tudi v kliničnih primerih, kadar so ti začeli redno telesno vadbo. Izboljšanje počutja in zmanjšanje količine depresivnosti in anksioznosti so odkrili tudi pri udeležencih v javnih programih za upokojence, da ne bo videti, kot da ves čas govorimo le o odraslih, precej podobne rezultate pa so dobili tudi pri mladostnikih, ki se niso ukvarjali s tekmovalnim, temveč rekreativnim športom.

Rekreacija je temelj  za vrhunski šport

Kako torej povečevati delež ljudi, ki se ukvarjajo z neko vadbo? Kot enega od glavnih razlogov bi zagotovo lahko navedli tudi spremljanje športa po televiziji, spletu, radiu in podobno. Če se za trenutek ozremo na primer na evropsko prvenstvo v košarki, ki je bilo v Sloveniji odigrano leta 2013. Njihova oglasna kampanja je bila dovršena, obsežna, a ne vsiljiva, kamorkoli so smo se obrnili, smo na tem ali onem koraku zasledili nekaj, kar nas je spominjalo na košarko. In njihova kampanja ni govorila le o tem, da se bo pri nas zgodilo veliko mednarodno tekmovanje, ampak je govorila o tem, da je košarka nekaj navdušujočega. Da naj jo pridemo gledat, seveda. Ampak tudi, da naj se z njo ukvarjamo sami, da naj se z njo ukvarjajo naši otroci. In seveda potem niti malo ni presenetljivo, da je bilo nenadoma mogoče videti veliko ljudi, ki so igrali košarko na morda prej praznih igriščih in da so jo igrali ljudje vseh starosti. Ne, ker bi razmišljali o tem, da bi lahko postali vrhunski športniki, ampak ker so si zaželeli gibanja. In ta trend je vzdržal ne le med prvenstvom, ampak tudi po njem. In niti malo potemtakem ni presenetljivo, da so v septembru, ko se je začela šola, v različnih košarkarskih šolah po Sloveniji  zaznali porast članstva.

Preprosto – če želimo vrhunske športnike, moramo imeti aktivne ljudi. Ljudi, ki se s temi športi ukvarjajo na rekreativni ravni. Zakaj? Vrhunski športniki nastanejo iz otrok, ki se z nekim športom spoznajo, ga preizkusijo, gredo skozi prve korake učenja nekega novega gibanja in se potem v tem gibanju tako dobro počutijo, da začnejo bolj resne treninge. Čez čas in ob pravih razmerah in z veliko veliko mero vztrajnosti bodo iz njih nastali vrhunski športniki. Pri tem ne smemo pozabiti, da se jih bo veliko tudi prenehalo ukvarjati s tem športom. Če njihove izkušnje niso bile preveč boleče, jim je to gibanje še vedno všeč in se bodo z njim najverjetneje ukvarjali rekreativno – rezultati raziskav kažejo, da se več kot polovica ljudi tudi kasneje rekreativno ukvarja s športom, ki so ga v mladosti tekmovalno trenirali. Tako da je treniranje športa pravzaprav prvi način, kako lahko s tekmovalnim športom dobimo športno rekreativne ljudi.

Seveda je smiselno, da si želimo, da se čim več otrok ukvarja s športom. Smiselno je namreč pričakovati, da več ko bomo imeli otrok, ki se z nekim športom ukvarjajo, večja je možnost, da bodo iz teh otrok nekoč zrasli vrhunski športniki, ki bodo potem zopet mlade s svojim zgledom spodbujali k ukvarjanju s športom. Pri tem seveda ob večjem številu mladih športnikov poskrbimo za to, da dobimo neko jasno piramido. Pri nas se namreč pogosto dogaja, da skoraj ni podmladka, imamo pa precej dobrih športnikov na višjih ravneh oziroma v višjih starostnih kategorijah. Če namesto pravilne piramide (veliko mladih, le nekaj vrhunskih športnikov) dobimo obrnjeno piramido (peščica mladih, pa relativno veliko uspešnih športnikov), seveda le stežka računamo na to, da bomo lahko koristno uporabili proces selekcije. Tudi v športu seveda velja neke vrste naravna selekcija – boljši ostanejo, slabši odnehajo.

Če jih imamo le peščico, si pravzaprav ne moremo privoščiti, da bi sploh kdo odnehal, s čimer pa se seveda ta naravna selekcija ne more izraziti. Včasih so za to vzrok tudi finančna sredstva – ko športi postanejo tako dragi, da si jih lahko privoščijo le najbogatejši, s tem preprosto omejimo možnost, da bi kakšen izjemno nadarjen otrok v ta šport sploh vstopil. In če ne bo vstopil, se  ga tudi ne bo naučil, če pa se ga ne bo naučil, se izdatno zmanjša možnost, da bi se kasneje v življenju z njim ukvarjal rekreativno. Zato bi pravzaprav tudi s sistemskega vidika morali spodbujati množično ukvarjanje otrok z vsemi športi, ne le tistimi, ki so nekoliko cenejše narave.

Moč družine, starši so zgled

Vrhunski športniki kot zgled so izjemno učinkoviti. Ko gledamo komentarje ljudi po uspešnih nastopih, so najbolj zanimivi komentarji otrok (ki jih sicer poredko srečamo, a ko jih, so toliko bolj poučni), ki so dosledno v stilu – »ko bom velik, bi rad tako plaval, smučal, tekel, igral košarko kot …«. Ko otroci gledajo »velike športnike« po televiziji in opazujejo njihovo dejavnost, njihove uspehe, si seveda zaželijo ukvarjanja s tem športom, pa smo spet na poti do tega, da se več ljudi giblje tudi v odraslosti in vzdržuje zdrav življenjski slog. Pri tem pa ne pozabimo na to, da opazovanje športnikov po televiziji še ni dovolj, da se bodo ti otroci začeli ukvarjati z nekim športom.

Izjemnega pomena je tudi ali otroci šport in naklonjenost do športa srečajo v družini. Družina je otrokovo prvo življenjsko okolje in bo s svojimi značilnostmi na otroka vplivala v številnih vidikih, tudi na njegov odnos do športa – uporabljamo izraz socializacija za šport, kar pomeni, da otroka navdušimo za šport oziroma ga uvedemo v neko športno aktivnost. Lahko bi rekli, da so starši prvi vir otrokovih gibalnih izkušenj in da bodo otroci gibalne vzorce močno prevzeli od staršev. Če govorimo o športni rekreaciji in bodo otroci starše videli, kako se redno gibljejo, bodo tudi sami bolj naklonjeni rednemu gibanju. Seveda pa bodo tudi starši bolj naklonjeni temu, da bi se otrok začel ukvarjati s kakšnim športom in kasneje v njem ostal kot rekreativec.

Uspehi slovenskih športnikov so pogosto tudi kot povod za ukvarjanje s športom pri odraslih, marsikdo si zaželi preživeti dan na snegu po tem, ko je spremljal uspešne nastope slovenskih športnikov na zimskih svetovnih prvenstvih, pa ne glede na to, ali ga potegne, da bi šel deskat, smučat, teči na smučeh. Z določenimi športi se seveda rekreativno ne moremo ukvarjati, vendar je z vidika varnosti to precej smiselno, če pomislimo na morebitne posledice tega, da bi se ljudje rekreativno poskušali ukvarjati s smučarskimi skoki. Vendar si jih na televiziji z veseljem ogledamo, in ko vidimo, kako uspešni so naši športniki, nas prime h kakršnemukoli gibanju in s tem tudi vrhunski šport pripomore k večji količini ukvarjanja s športno rekreacijo.

 

Povezane vsebine

';