Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Povzetki okrogle mize Gibalna aktivnost zaposlenih

Izhodiščno vprašanje  okrogle mize, na kateri so sodelovali tako predstavniki športne kot zdravstvene stroke ter javnega sektorja, se je nanašalo na samo razumevanje pojma gibalne aktivnosti zaposlenih.

Dr. Metoda Dodič Fikfak, strokovnjakinja na področja medicine dela, je poudarila, da je poleg ponudbe vadbe ključno, da delovna okolja prilagodimo človeku. Ohranjanje človeka aktivnega, tako telesno kot umsko, je proces, ki bi se moral začeti že v osnovni šoli.

Pomen urejenosti delovnih mest in zagotavljanju ustreznih pogojev za posameznika, je izpostavil tudi Aleš Kranjc Kušlan, sicer svetovalec pri procesu pridobitve certifikata Družini prijazno podjetje. Podjetja bi po njegovem morala več vlagati v vzpostavljanje organizacijske kulture - delovnega okolja, ki posamezniku omogoča, da kar najbolje poskrbi zase in za svoje potrebe.

Ga. Tina Merčnik, ravnateljica vrtca Hansa Christiana Andersena iz Ljubljane, ki zaposlenim sofinancira različne oblike rekreacije, udeležbe na prireditvah in spodbuja gibanje tudi z organizacijo skupnih aktivnosti kot so pohodi ipd., gibalno aktivnost vidi kot sredstvo, ki v podjetju ustvarja pozitivno klimo in delavce povezuje.

Kot je izpostavil dr. Herman Berčič, je bila Slovenija v bivši Jugoslaviji ena od držav, ki je po organiziranju športne rekreacije na delovnih mestih sodila v sam evropski vrh. Organizirane dejavnosti pred delom, rekreativni odmori in delavske športne igre so bile le nekatere od oblik športno rekreativnih dejavnosti v podjetjih. Kar počnemo sedaj, je ciljno usmerjen trud, da bi ozaveščenost vrnili na raven, na kateri je že bila.

Vendar pa današnja družba, čas in nenazadnje posameznik zahtevajo drugačen pristop in drugačne metode. Janez Matoh kot večletni športni delavec in poznavalec področja sistemskega financiranja športa, športne zakonodaje in trženja športa, problem vidi predvsem v sistemski (ne)ureditvi področja, saj je posameznik o problematiki nagovorjen iz različnih strani, manjka pa skupen, učinkovitejši pristop. Na tej točki je izpostavil pomanjkanje interesa medijev, kot enega ključnih deležnikov pri ozaveščanju javnosti.

Primer dobre prakse sodelovanja med stroko in lokalnim okoljem je s predstavitvijo t.i. »vrhniškega modela« ponudil dr. Janko Strel. Rezultati pilotnega projekta preventivnega zdravstvenega programa s svetovalnico za telesni in gibalni razvoj, ki je potekal v Zdravstvenem domu Vrhnika, so namreč pokazali, da je mogoče s sodelovanjem deležnikov širše lokalne skupnosti in strokovnim znanjem zdravniške stroke doseči dobre rezultate na področju izboljšanja telesnega počutja in gibalnih sposobnosti, kar je temelj vsakega zdravega človeka. Dr. Strel je obenem poudaril pomen osnovne diagnostike, ki je v marsikaterem programu ni. Le tako lahko namreč ugotovimo, ali je posamezen program uspešen ali ne oziroma kakšen je bil njegov učinek.

Kot primer pristopa, ki zajema tako začetno kot končno diagnostiko ter ukrepe na telesnem, psihološkem in duhovnem področju, sta Aleš Kranjc Kušlan in dr. Miroljub Jakovljević iz Zdravstvene fakultete ponudila program Zdravju prijazno podjetje, ki se je do sedaj pilotno izvedel v dveh podjetjih. Obenem sta izpostavila nezanimanje slovenskih podjetij za izvajanje tovrstnih programov.

V zaključnih mislih govorcev je prevladalo prepričanje, da je pri spodbujanju in zagotavljanju gibalnih oziroma športnih aktivnosti nujno vedeti, kdo je ciljni uporabnik dotičnega programa oziroma koga bi naša sporočila morala nagovarjati. V praksi se namreč pogosto pokaže, da s številnimi aktivnostmi večinoma dosežemo posameznike, ki so že aktivni oziroma motivirani. Čeprav je osebna motivacija bistvena za (redno) športno aktivnost, pa je pomembno, da z ozaveščanjem dosežemo tudi tiste skupine in posameznike, ki motivacije, znanja in navsezadnje tudi zmogljivosti za vadbo, nimajo. Kot je izpostavil dr. Gregor Jurak, skrbnik sistema SLOfit 2016 – Športno vzgojni karton, lahko za svoje zdravje naredi največ vsak sam. Dokler so ljudje (telesno) zmogljivi, je to relativno preprosto. Do največjih razhajanj pa prihaja v primerih različnih omejitev – tu je potrebno določiti, za kakšne omejitve gre in kdo je kompetenten, da se z njimi ukvarja.

Vsaka sprememba terja svoj čas. Tudi zato so ciljno usmerjene in dolgotrajne akcije še toliko bolj pomembne. Gosti tokratne okrogle mize tako delijo prepričanje, da bodo za dolgoročno in sistemsko ureditev področja zagotovo potrebni politični premiki. Kljub temu praksa v podjetjih, ki se za aktivnosti promocije zdravja in telesne oziroma športne aktivnosti odločajo, kaže, da se za ljudi pomembne odločitve sprejemajo tudi na mikro nivoju podjetij in organizacij.

Športna unija Slovenije
 

';