Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Otroci naj bodo v športu – otroci

Kadar govorimo o športu pri otrocih, navadno pomislimo na pouk športne vzgoje in na treninge kakšnega športa po šoli ali vrtcu. Ti dve pojavni obliki športa pri otrocih sicer pomenita velik del športne aktivnosti otrok, vendar pa še zdaleč nista edini. Del »športa« pri otrocih je že gibanje doma, v družini – popoldansko igranje na dvorišču, sprehodi, družinski izleti, kjer gredo starši z otrokom na sprehod okrog Blejskega jezera. Čeprav so tudi te gibalne izkušnje športnega značaja, se bomo danes nekoliko bolj posvetili organizirani športni vadbi za otroke.

Morda se je treba vprašati tudi, ali se otroci s športom ukvarjajo tekmovalno ali rekreativno. Za otroka tekmovalne izkušnje nekaj pomenijo šele pozneje, ko se s športom že nekaj časa ukvarja. V tej rubriki smo že omenjali, da prezgodnje spodbujanje tekmovalnosti ni najbolj za­želeno, zato se vsako treniranje športa začne kot učenje in veselje do gibanja, s čimer pa se kaj dosti ne razlikuje od rekreativne športne dejavnosti. Zato pri otrocih v resnici ni smiselno de­lati prave razlike med rekreativnim in tekmo­valnim športom, vsaj tam nekje do kadetskih kategorij ne glede na to, ali je otrok vključen v športni klub, ki je naravnan tekmovalno ali pa samo rekreativno. Vsaj naj ne bi delali te razlike, to prepoznavajo tudi številne športne zveze in organizacije po svetu, trend pa se pojavlja tudi pri nas. Na tekmovanjih mlajših starostnih skupin se namreč vse pogosteje dogaja, da ne delijo kolajn za najboljše tri, ampak jih dobijo vsi udele­ženci za udeležbo ali pa se tekmuje le na nekem zbirnem, klubski ravni. Otro­ci tako ni­so obremenjeni z mesti in se lahko v ce­­loti posvečajo svoji izvedbi in tako go­jijo notranjo motivacijo, ki je v zgod­njih obdobjih ukvarjanja s tekmoval­nim špor­tom veliko bolj pomembna in zaželena.

Kaj je napisal Rainer Martens

Zato nam v resnici ni treba delati raz­lik med »tekmovalnim« in »rekreativnim« športom pri otrocih, ampak lahko preprosto govorimo o športu pri otrocih. Tu pa lahko sledimo nekaterim priporočilom, ki veljajo s psihološke perspektive. Ta priporočila je že leta 1997 opredelil Rainer Martens v svoji knjigi »Successful coaching« – poimenoval jih je lista pravic mladih športnikov. Navaja deset pravic mladih športnikov in ob nji­hovem pregledu in upoštevanju lahko res rečemo, da otrokom v športu omogo­čimo varno in zdravo okolje, ki bo dodalo h kakovosti njihovega življenja in jih opremilo s številnimi spretnostmi, ki jim jih lahko ponudi šport.

Pravica do sodelovanja v športu je prva, ki naj bi jo upoštevali pri športni de­javnosti otrok. Tu naletimo na finančni vidik športnega udejstvovanja, mnogi otroci si ne morejo privoščiti ukvarja­nja s športom zaradi slabe finančne situacije družine ali pa si ne morejo privoščiti ukvarjanja s športom, ki je nekoliko dra­ž­ji. Nekoč so za drage športe veljali predvsem smučanje, tenis in golf, danes pa v to kategorijo sodi vse več športov, tudi takšnih, ki jih morda sploh ne bi pričakovali v tej skupini dragih športov. Vse dražji zaradi opreme in stroškov priprav na primer postajajo ples, plavanje, hokej … Zato je izjemno pomembno, da na državni ravni spodbujamo možnosti ukvarjanja s športom za vse otroke in da to ne ostaja le na bremenih različnih nevladnih organizacij in dobrodelnih akcij, ki pomagajo zbirati sredstva za športno udejstvovanje otrok iz socialno ogroženih družin.

Drugo vodilo naj bi bilo sodelovanje v športu na ravni, ki je skladno z zrelostjo in sposobnostmi vsakega otroka, tretje pa pravica do odraslega strokovnega vodje. Ti dve vodili sta neločljivo povezani, saj lahko le s pravo usposobljenostjo trenerja, vaditelja oziroma učitelja v športu zagotovimo, da bo trening oziroma vadba prilagojena otrokovi razvojni stopnji. Poznavanje principov razvoja otroka je izhodišče za sestavo pravih oblik vadbe in pravo izbiro vaj, njihovo razporeditev, trajanje … V tujini je pogosta praksa, da z najmlajšimi v športu delajo najbolj usposobljeni in najbolj izobraženi trenerji, ki so za to tudi ustrezno stimulirani in nagrajeni. V našem prostoru pa se žal prepogosto dogaja, da z najmlajšimi v športu delajo tisti, ki so preslabo ali pa sploh niso usposobljeni. Ker nimajo dovolj znanja (in morda izkušenj), največkrat z otroki delajo tako, kot so sami trenirali, ko so bili mlajši, in napake se samo eksponentno prenašajo naprej iz generacije v generacijo.

Pustimo jim biti – otrok

Zato je pomen ustrezne izobraženosti trenerjev mladih športnikov neprecenljiv. V Sloveniji sicer poznamo državni program nacionalnih panožnih šol, ki je hvalevreden program – zaposluje nam­reč fakultetno izobražene strokovnjake za delo z mladimi v športu, vendar bi ga morali še precej razširiti, da bi dosegel vse slovenske klube in zadostil potrebam celotnega prostora. Z dovolj usposoblje­no­sti kadra, ki vodi mlade v športu, tu­di zadostimo naslednji pravici – da se ot­roci v športu udejstvujejo kot otroci, ne kot odrasli. Otroci naj se v športu za­ba­va­jo, učijo, napredujejo, spoznavajo sami sebe – svoje telo, njegove zmožnosti in tudi ome­jitve, spoznavajo naj svoje odzivanje na napetosti in intenzivne čustvene dogodke, spoznavajo prijatelje … Tekmovanje in uspešnost navzven pa lahko prideta pozneje, za to bo še dovolj časa, če se bodo odločili v športu ostati in se mu resneje posvetiti, ko bodo začeli odraščati.

Mnogi menijo, da morajo biti otroci v športu povsem vodeni, vendar Martens kot eno od pravic omenja tudi, da se otroci lahko soodločanja o vodenju in razvoju lastne športne kariere. Znan uspešen slovenski trener je nekoč rekel, da uspešnega trenerja prepoznaš po tem, da športnika vpraša, kaj meni o treningu in kaj bi si zdaj želel trenirati. S tem seveda ni mislil, da trener ne opravi svoje naloge in prepušča športniku, da sestavlja treninge – s tem je mislil, da od športnika sproti pridobiva povratno informacijo o počutju in vtisih in temu prilagaja treninge. Ko na kakšnih izobraževanjih ali predavanjih trenerje vprašam, kaj si o tem mislijo, so mnogi povsem razburjeni, češ »to pa ne, to poruši avtoriteto, trener mora odločati, kaj pa otroci vedo, kaj bi morali trenirat!«. In res je, otroci sami ne znajo sestaviti treninga, ki bi ustrezal trenažnim principom periodizacije, ciklizacije in tako naprej. Zelo dobro pa vedo, kako se počutijo, kaj jim je všeč, kaj jim ni … Tega se dobri trenerji zavedajo in bodo to informacijo pridobili od otrok in jo poskušali tudi upoštevati.

Otroci naj bi za ukvarjanje s športom imeli varno in zdravo okolje – pri tem seveda najprej govorimo o tem, da mora tre­ner poskrbeti za varnost otrok na vad­bi oziroma treningu. Če govorimo o vadbi smučanja, mora vaditelj poskrbeti, da bodo otroci na delu smučišča, kjer bodo zaščiteni pred preostalimi smučarji, pri vadbi plavanja je treba zagotoviti, da bo imel posamezni vaditelj ves čas pregled nad njimi … Poleg same fizične varnosti pa je pomembno tudi, da ima vaditelj spodbuden odnos in s tem zagotavlja zdravo okolje, ki bo otroku pomagalo razvijati svoje potenciale. Nekoliko se zdravo okolje nanaša tudi na količino obremenitve, ampak v tej pravici primarno govorimo o psihološko zdravem okolju.

Martens opredeljuje tudi pravico do ustrezne priprave za ukvarjanje s športom, kar lahko razumemo kot obveščenost otroka o tem, kako bo vadba potekala, o tem, da mu vaditelji oziroma trenerji povedo, kaj je njegova naloga, da pozna potek svoje sezone, potek obremenitev, da ve, kdaj bodo preizkusi/tekmovanja, torej neka jasnost in preglednost delovanja. Pomembna pa je tudi pravica do enakih možnosti za doseganje uspeha. Če upoštevamo, da je treba pri najmlajših v športu gledati predvsem individualni napredek, potem je ta pravica povsem razumljiva. Vsak otrok si zasluži pohvalo ob napredku in ta napredek je treba opazovati pri vsakem otroku posebej. Če vedno opazimo oziroma pohvalimo le tiste najhitrejše, najbolj spretne in tako naprej, bodo kakšni otroci dobili občutek, da niso uspešni, vendar se morda na individualni ravni napredovali bolj kot tisti, ki so najboljši v skupini. V športu se lahko otroci naučijo velike mere vztrajnosti in potrpežljivosti, kar pa se bo zgodilo le, če bodo za prizadevnost tudi nagrajeni. In prizadevnost se bo pokazala tudi v individualnem napredku – le tisti okrog otrok morajo napredek prepoznati.

Pravica do uživanja v športu

Otroci imajo v športu tudi pravico do spoštovanja – še vedno na treningih pre­­po- gosto slišimo ne le povzdignjene gla­sove, temveč tudi kakšne kletvice, zmer­janja in podobno. Raziskave, ki pri­­kazujejo sprem­ljanje komentarjev tre­­nerjev ali star­šev na tekmovanjih in tre­­ningih, se do­stikrat berejo tako kot za­pi­ski s kakšne bojne fronte. Nemalokrat otroci posluša­jo, da so nesposobni, leni, da nimajo pojma – pa tudi kakšni izrazi, ki bi jih lahko zapisali le s številnimi zvez­dicami, se najdejo med njimi. Takšna komunikacija je milo rečeno nespoštljiva in v vzgoji otroka (pa čeprav samo na športnem področju) nima kaj iskati in bi se ji morali v celoti izogniti. Vsako povratno informacijo se da podati brez kletvic, na spoštljiv način in vaditelji bi si morali k temu prizadevati. Z upoštevanjem vseh do­sedaj omenjenih pravic bo izpolnjena tudi zadnja s seznama, pravica do uživanja v športu. Za zagotavljanje notranje mo­tivacije in napredka ter vzgajanje ljubezni do športa in gibanja je nujno, da otroci uživajo. Na treningih, tudi tistih naj­težjih, bi moralo biti vidno zadovoljstvo otrok, precej bi se morali smejati in igrati. Le tako bodo v športu tudi ostali, tekmovalnem ali pa rekreativnem.

Lahko pa Martensovim pravicam dodamo še eno – vsak otrok ima tudi pravico do podpore staršev za ukvarjanje s športom. Predvsem čustvene, čeprav zaradi visokih cen na žalost prevečkrat v ospredje pride finančna podpora. Starši so ključna opora otrokom in prvi, ki se bodo soočili z njihovim športom in zato je toliko pomembnejše, da otrokom pokažejo, da so zadovoljni predvsem s tem, da so vložili v svoj trening in izvedbo trud, da se z njimi veselijo ob njihovih uspehih in jih potolažijo ob neuspehih.

';