Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Obvezna tekaška čtiva

Tek je v knjigah dobil svoje mesto že zgodaj. Tako je denimo že v 30. letih prejšnjega stoletja napisal avtobiografijo in več tekaških priročnikov danes malo znani Arthur Newton, južnoafriški ultramaratonec angleških korenin, ki ni bil samo petkratni zmagova­lec 90-kilometrskega ult­ra­ma­ratona Comrades, najstarejšega in najbolj množičnega ultramaratona na svetu, ampak tudi ustvarjalec številnih, v marsičem še vedno ve­ljav­nih načel tekaškega tre­ninga. Knjig, ki so jih napisali uspešni tekači oziroma njihovi avtobiografi, v katerih je beseda večinoma tekla o načinih njihovega treniranja, je bilo v nasled­njih desetletjih napisanih še veliko, prav tako tudi priročnikov. Tek je pozneje začel dobivati svoje mesto tudi v knjigah, ki jih niso pisali zmagovalci in ki so se prej kakor s priročniki spogledovale z literaturo. V ZDA so jih začeli izdajati že kmalu po tem, ko se je pojavilo zanimanje za re­kreativni tek v 60. letih. Po razmahu rekreativnega teka pri nas so začele knjige s tekaško tematiko izhajati tudi v slovenščini.

Homerji v tekaških copatah

Klemen Lah, moj dolgo­let­ni tekaški znanec z dok­toratom iz književnosti, je zapisal, da v nobenem športu, s katerim se je seznanil, ni imel priložnosti spoznati toliko »homerjev« kakor prav pri teku. Kar niti ni presenetljivo. Med lahkotnim jutranjim tekom ali med napornim večurnim gorskim maratonom se lahko človeku mota po mislih vse mogoče, kar si nato želi preliti na papir. Da bi se mu kaj takega dogajalo, ko denimo zvečer odigra na bližnjem igrišču pol ure malega nogometa, ni prav veliko možnosti; pozornost zahtevajo zase tako žoga kot soigralci. Narava nekaterih športov je pač taka, da ponujajo kar precej priložnosti za »homerstvo«, in tek je očitno med njimi.

V slovenščini je doslej iz­šlo dobra dva ducata po­­ljudnih in poljudno-strokovnih knjig o teku: priročnikov, (avto)biografij, dnevniških zapiskov in tudi nekaj romanov, v katerih ima tek pomembno mesto. Približno polovica jih je izšla v zadnjih nekaj letih in kakšna polovica jih je s tipkovnic domačih avtorjev. O kakšni poplavi bi torej težko govorili, res pa je, da jim je v medijih in nasploh namenjenega razmeroma veliko prostora. Za tak, pogojno rečeno, izbruh se lahko zahvalimo prozaični okoliščini – delovanju načela ponudbe in povpraševanja. Nekoč nepredstavljivo število ljubiteljev teka je seveda skupina potencialnih kupcev in bralcev knjig o teku. Čisto mogoče, da bi tekaški homerji z enakim zanosom pisali knjige, a bi te ostale v obliki rokopisov v predalih, če ne bi založniki tudi pri nas ugotovili, da imajo z njimi možnost nekaj zaslužiti – kar je seveda njihov popolnoma legitimni motiv, saj založništvo ni karitativna dejavnost.

Mladost na stopnicah

A prva knjiga v slovenščini, v kateri ima tek pomembno vlogo, Mladost na stop­nicah Antona Ingoliča, je izšla že desetletja prej, leta 1962. Ciril Ogrin, njen glavni protagonist, ki je skozi tek zorel v odgovornega mladega človeka, je svoj trud okronal z zmago z velikim simbolnim pomenom – v Leipzigu, nedaleč od Buchenwalda, kjer je v koncentracijskem taborišču umrl njegov oče, je premagal vse nemške tekmece. Da je tek kot motiv prisoten v tem Ingoličevem mladinskem romanu, najbrž ni naključje: njegov sin Borut, poznejši glavni ured­nik pri Mladinski knjigi, je bil vrhunski tekač, ki je leta 1960 na olimpijskih igrah v Rimu nastopil v teku na 800 metrov. Pozneje je France Štiglic po romanu, ki je doživel še več ponatisov, posnel istoimensko televizijsko nadaljevanko.

Opus Janeza Pence

V naslednjih dveh deset­let­jih tek v knjigah, razen strokovnih, pri nas ni imel mesta. Leta 1982 je Janez Penca iz angleščine prevedel poljudno knjižico Uživaj v teku, šest let po­zne­je pa je izšel njegov pri­ročnik Trideset tisoč ko­ra­kov, po prepričanju mnogih starejših tekačev še vedno nepresežena knjiga o treniranju maratona. Penca, čigar prispevek v zakladnico slovenskega športnega znanja je po več kot 40 letih prevajanja športne literature neprecenljiv, je bil, zanimivo, vrhunski tekač na 400 metrov z ovirami in ne dolgoprogaš. Je pa res, da je po tekmovalni karieri treniral tekače in se z vzdržljivostjo osebno seznanil tako pri teku kot tudi pri teku na smučeh.

Penca je konec 90. let prevedel in izdal tudi knjigo, ki med današnjimi tekači ni posebej poznana, a bi jo najbrž morali prebrati – Treniraj trdo, zmaguj z lahkoto. V njej je tekač Toby Tanser, ki je treniral s Kenijci v njihovem domačem okolju, popisal skromne razmere, v katerih živijo, in njihov način treniranja. V Keniji in sosednji Etiopiji, od koder že desetletja vrejo vedno novi rodovi tekačev, ki jim v svetu ni primere, tek kot oblika rekreacije ne obstaja. Tu tekači, navdihnjeni z uspehi starejših generacij, z napornim treningom brusijo svojo naravno nadarjenost z bolj kot ne enim samim motivom – na evropskih in ameriških cestah in stadionih zaslužiti zase in za svoje družine. »Ko boste knjigo prebrali, boste namesto izgovorov poznali odgovore,« je o njej zapisal prevajalec.

Neskončne ceste in Tek, moja norost

Leta 1994 so izšle Ne­skon­čne ceste, prva od dveh knjig Dušana Mravljeta, enega najboljših ultramaratoncev svojega časa na svetu. Kot pisec je glavno vlogo pri nastajanju knjige odigral Marjan Raztresen, dolgoletni novinar Slovenskih novic. Tudi ob Mravljetovi drugi knjigi, (avto)biografiji Tek, moja norost, ki je izšla skoraj dve desetletji pozneje, je imel vmes prste novinar iste­ga časopisa, tokrat Boštjan Fon. Mravlje se v njej raz­kri­va kot človek nepopu­st­lji­ve vztrajnosti, ki zmaguje na tako težavnih in samotnih preizkušnjah, kot je skoraj pet tisoč kilometrov dolg tek po ZDA, in hkrati kot zgovoren in ekstravertiran tip – je prostodušen pripovedovalec, ki mu nista tuja ne (robati) humor ne ljudskost. In tekač, ki je v marsičem utelešeno nasprotje stereotipnega zmagovalca – nima nobenih posebnih prehranskih praks, ki tako privlačijo mnoge, in piva, še raje dveh ali treh, ne zvrne le ob živahni de­bati, ampak tudi med tek­movalnimi nastopi.

O čem govorim, ko govorim o teku

Prva med »novodobnimi« nepri­ro­č­niškimi tekaškimi knjigami, ki je vzbudila veliko pozornosti, je bila leta 2011 v slovenščino prevedena Murakamijeva O čem govorim, ko go­vorim o teku; naslov si je avtor, kot je povedal, »sposodil« pri ameriškemu pesniku in pisatelju Raymondu Carverju in njegovi zbirki kratkih zgodb What we talk about when we talk about love. Murakami, živi večinoma na Japonskem, kjer je rekreativni tek že dolgo zelo priljubljen, se je v avtobiografsko dnevniško obarvanih zapiskih predstavil kot človek, kakršnega si lahko naslikamo že ob branju njegovih romanov: iskren in skromen, discipliniran in potrpežljiv, samotarski in tudi sila resnoben.

Prevodi

V slovenščino je bilo v zadnjih letih prevedenih še več tekaških knjig. Ve­činoma gre za knjige ultrama­ra­ton­cev, ljudi, ki nastopajo v kateri od različic tekov na zelo dolge raz­da­lje. Dean Karnazes, Američan, ki je vsaj tako dober samopromotor kot tekač, je avtor knjige z naslovom Ultramaratonec. Ultramaratonec, ki pa veliko bolj ljubi zasebnost, je tudi Scott Jurek. On v knjigi Jej in teci med svojimi spomini in popisi tekov niza še veganske recepte. Scott Jurek je tudi eden od stranskih junakov knjige Rojeni za tek, ki jo je o Tarahumarih, mehiškem ljudstvu tekačev, napisal ameriški novinar Christopher McDougall. Žal ima McDougall poleg duhovitosti, eklektičnosti in smisla za suspenz in dramatiziranje tudi smisel za od­biranje stvari, ki govorijo v prid njegovim pogledom, oziroma za zamolčevanje tistih, ki se jim ne prilegajo. Teči ali umreti pa je naslov knjige mladega katalonskega gorskega ultramaratonca Kiliana Jorneta, izvrstnega tekača, ki priznava svojo nenehno potrebo po nadzoru nad stvarmi. Lani je pri nas izšla še Nevidna meja, prevod še ene njegove knjige.

Ena od dveh knjig, ki govorita o tekačih na običajnejše razdalje, je kratka romanizirana biografija legendarnega češkega dolgoprogaša Emila Zatopka, naslovljena Teči. Knjigo o človeku, čigar trojne olimpijske zmage v Helsinkih leta 1952 (na pet tisoč in 10.000 metrov ter na maratonu) ni več nihče ponovil, je napisal Francoz Jean Echenoz. Druga, Krvavi tekač, je malce daljši roman britanskega pisatelja Jamesa Riordana, temelječ na osebni zgodbi Josiaja Thugwaneja, ki je z maratonsko zmago na olimpijskih igrah leta 1996 postal prvi temnopolti južnoafriški športnik z olimpijskim zlatom.

Delaj, teci, živi

Sprehodimo se še med tekaškimi knjigami, ki so jih napisali Slovenci. Leta 2012 je izšla knjiga Delaj, teci, živi avtorja Sama Ruglja. Rugelj, ki so ga začele pestiti posledice dolgih let trdega dela, se je odločil izboljšati svojo kondicijo, priprave na dunajski maraton, priprave »slehernika«, ki ima zgolj željo preteči 42 kilometrov, pa je skrbno popisal. Prav to, »zgodba slehernika«, je v času popularnosti rekreativnega teka najbrž eden od razlogov za tržni uspeh knjige. Drugi (ali prvi) pa je verjetno v trudu, vloženem v njeno promocijo. Rugelj se kot (samo)založnik seveda dobro zaveda, da je izdana knjiga šele napol opravljeno delo, ki ga je treba »verificirati« s prodajo na trgu.

Ultrablues

Ultramaraton, natančneje nastop na stokilometrskem teku, pa je tema Ultrabluesa, v soavtorstvu na­pisane druge Rugljeve knjige o teku. Potem ko je po dunajskem pre­te­kel še nekaj maratonov, si je izziv poiskal v ultramaratonski tekmi, ki poteka v narodnem parku Zion na ameriškem Zahodu. Svoj zasebni tekaški načrt je združil z založniškim projektom in k sodelovanju povabil še dva pišoča, javno prepoznavna ljubitelja teka, Boštja­na Videmška in Žigo Gombača. Tako je nastal 450 strani dolg zapis o večmesečni pripravi na omenjeni tek in o samem teku.

Bela dama, Tek za življenje

Rugelj je kot založnik botroval še eni tekaški knjigi, Beli dami. Jasmina Kozina Praprotnik je napisala biografijo Helene Žigon, ki je začela na tekaških tekmovanjih nastopati leta 1945 in nastopa še danes, ko se bliža devetdesetemu letu. Spomini tekačice, ki ji življenje ni prizanašalo in ki je pravzaprav še raje plesala kakor tekla, so vpeti v poglavja, zamejena s posamičnimi kilometri na polovičnem maratonu, ki se ga je Žigonova udeležila predlani spomladi. Tek za življenjem pa je pomenljivi naslov knjige Mitje Duha, nekdanjega zapornika, odvisnika in psihiatričnega bolnika, ki je popisal svoje skoraj uničeno življenje in nov začetek, pri katerem je tek postal eno močnih oprijemališč.

Tek je v knjigah dobil svoje mesto že zgodaj. Tako je denimo že v 30-ih letih minulega stoletja napisal avtobiografijo in več tekaških priročnikov danes malo znani Arthur Newton, južnoafriški ultramaratonec angleških korenin, ki ni bil samo petkratni zmagovalec 90-kilometrskega ultramaratona Comrades, najstarejšega in najmnožičnejšega ultramaratona na svetu, pač pa tudi tvorec številnih, v marsičem še vedno veljavnih načel tekaškega treninga. Knjig, ki so jih napisali uspešni tekači oziroma njihovi avtobiografi, v katerih je beseda večinoma tekla o načinih njihovega treniranja, je bilo v naslednjih desetletjih napisanih še veliko, prav tako tudi priročnikov. Tek je kasneje začel dobivati svoje mesto tudi v knjigah, ki jih niso pisali zmagovalci in ki so se prej kot s priročniki spogledovale z literaturo. V ZDA so jih začeli izdajati že kmalu po vzniku zanimanja za rekreativni tek v 60-ih letih. Po razmahu rekreativnega teka pri nas so začele knjige s tekaško tematiko izhajati tudi v slovenščini.

';