Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Obstajata zgolj dve investiciji: v svoje znanje in zdravje

Trenirka

Na medicinskih kongresih sem imela ponavadi dvojno garderobo: »kongresno« in športno. Tokrat te dileme ni bilo. Navodilo moderatorske Urške je bilo: oblecite se v trenirko (in seveda, držite se časa predavanja). Naslov sklopa predavanja je bil: Skrbimo za naše zdravje – kako uskladiti različne obveznosti v službi in doma ter pri tem poskrbeti še za lastno zdravje in zdravje družine. Naslovu je sledilo še navodilo: Sekcija bo potekala v dveh delih. Plenarnim predavanjem bo sledila športna vadba po programu Ambasadorjev teka OIL, ki jo bodo strokovno vodili trenerji Akademskega atletskega društva Slovan. Na predavanje pridite v športni opremi!

Vsekakor je bilo to najbolj nenavadno navodilo v moji predavateljski karieri. Seveda sem se ga držala dobesedno. Oblekla sem olimpijsko trenirko Rio 2016, kajti naslov mojega predavanja je bil »Od olimpijca do rekreativnega športnika«.

Več kot trenirka

V (skoraj) trenirki smo bili vsi predavatelji, od tekaškega profesorja z naše »športne fakultete« in včasih vrhunskega atleta Branka Škofa do pobudnikov in motorjev ambasadorjev teka: Gordane, Urške, Klemena in naše tekaške direktorice Onkloškega Inštituta Zlate Štiblar Kisič.

V časih, ko lahko z resnimi dokazi, pridobljenimi v dobrih znanstvenih raziskavah, trdimo, da je telesna aktivnost pomembna za preventivo in terapijo 26 (šestindvajsetih!) kroničnih bolezni, je verjetno tekaški izlet na kongres preventivne medicine že skoraj kot tek za vlakom, ki odhaja. Na njem sedijo tisti, ki so se bolj kakor na znanost in tabletke v medicini zanašali na zdravo (kmečko) pamet in so se vadbe oprijeli že zdavnaj. Za njih je povezava sodobnega medicinskega znanja s tem področjem in še posebej v sozvočju z drugimi spoznanji o dejavnikih pozitivnega zdravja, kot so individualno in strokovno prilagojene prehranske strategije, dober spanec in odsotnost škodljivih razvad, že dolgo del življenjskega sloga.

Za njim pa tečejo mnogi, ki (pre)počasi spoznavajo, da sta tudi telesna vadba in individualno prilagojena prehrana del medicinske terapije. A ne le to, pri tej terapiji je treba slediti strokovnim spoznanjem in jih uporabljati tako, kot uporabljamo druge dosežke sodobne medicine. Na podlagi smernic, podprtih z dokazi. Ne pa kar tako, malo mešano, brez sodobnega znanja in za svoj prav in slavo. Slovensko zdravstvo na ta način vlaka na področju gibalnih aktivnosti in klinične prehrane ne bo nikoli ujelo.

Znanje in trenutki

Glavni namen »tekaške« sekcije je bil pravzaprav prikaz, kako so zaposleni na Onkološkem Inštitutu vzeli zdravje v svoje roke. Nedavno sem po radiu slišala zanimiv komentar finančne svetovalke, da sta edini pravi denarni investiciji v življenju pravzaprav le investiciji v svoje znanje in zdravje. Tisti, ki investiramo v znanje o zdravju, ji z lahkoto pritrdimo. O tem so govorila tudi predavanja, ki so prikazala spoznanja o neverjetno dobrem zdravstvenem učinku telesne vadbe tako v zdravju kot tudi bolezni. Učinki so seveda še veliko boljši, če odmislimo razne diete in večino prehranskih dodatkov ter poskrbimo za individualno prilagojeno prehransko strategijo, ki podpira delovanje telesa tudi pri športni aktivnosti.

A bolj kot vsa znanstvena spoznanja o čudovitih učinkih miokinov in znanstvene razlage so sekcijo zaznamovali trenutki. Tisti trenutki, ko v medicini rečemo, da neka terapija izboljša kakovost življenja. Urška z nasmehom, Gordana s solzami v očeh in naša direktorica s fantastičnim opisom laika, kako tek kot gibalna aktivnost resnično izboljša zdravje in kakovost življenja, so bile prave zvezde, ki nam bodo svetile na poti, da nam bo mogoče v Sloveniji nekoč že v temi na kakšni postaji le uspelo najti ta vlak zdravja. Preden bo dokončno odpeljal v brezno sodobne družbe.

Z dovoljenjem direktorice Onkološkega inštituta v Ljubljani Zlate Štiblar Kisić objavljamo njen govor.

Opis izkušnje novega življenja

»Če pomislim, kdaj sem začela teči in sploh razmišljati o teku, sem se spomnila na rano otroštvo. Otroški prvi koraki se kaj hitro spreobrnejo v tek in potem tečejo, se lovijo, skačejo, skratka, majhni otroci zelo veliko tekajo.

Kaj smo počeli potem, ko smo bili v osnovni in potem še v srednji šoli? Vsi ali vsaj večina od nas smo bili takrat še vedno športno zelo aktivni. Sama imam lepe spomine na živahno in športno zelo aktivno obdobje. Igrala sem rokomet in v tistem obdobju je bil zame šport nekaj povsem naravnega.

Bolj ali manj intenzivno je trajalo do 19. leta, vse do vpisa na fakulteto. Potem so se moje športne aktivnosti začele vse bolj prilagajati času, ki sem ga imela na razpolago med obveznostmi, študijem in delom, ki sem ga opravljala poleg študija. Še vedno sem skoraj vsak teden po nekaj ur našla čas za tenis, v zimski sezoni smučanje, vmes še kakšne nove telovadne veščine kot aerobika, ki je bila takrat zelo popularna. Nekje od svojega 24. leta dalje pa sem obiskovala vsak teden vaje joge in potem s tem nadaljevala vsaj trikrat tedensko tudi doma. Ob koncu tedna, če mi je čas dopuščal, sem hodila v hribe. Skratka, čas in obveznosti so postale moj gospodar in temu primerno so se moje športne aktivnosti prilagajale in krčile. V stalnem pomanjkanju prostega časa me je reševala joga, ki jo izvajam še danes, in zahvaljujoč njej in moji profesorici, ki je vedno ponavljala, da bomo mladi toliko, kolikor bo prožna naša hrbtenica, sem vendarle vse do danes ohranila gibčnost in sposobnost sproščanja in se izognila rjavenju hrbtenice. Druge fizične aktivnosti pa so se krčile iz leta v leto.

Moje življenje je nekako do 30. leta diktirala skrb za izobrazbo, kariero, ustvarila sem si družino, rodila otroka, kasneje še enega. Ves svoj fokus sem namenjala drugim, takrat bolj pomembnim stvarem, osredotočenim na družino, osebnostni razvoj in kariero. Obveznosti je bilo vedno več, moja služba pa je bila pretežno sedeča. Tako so se že po tridesetih pokazale prve večje spremembe mojega življenjskega sloga. In potem se naenkrat zaveš, da je minilo dvajset let, trideset let, in nehote so nastopile okoliščine, ki so me po standardnih merilih uvrstile v skupino, ki ima dejavnike tveganja.

In potem pri 50 letih naenkrat ugotoviš, da nisi več tisto kot nekoč. Nisi več tako močan, nisi več tako hiter, nimaš več tiste ekstremne energije. In hkrati s tem opažaš, da nekako nisi več tako zadovoljen, kljub temu da si dosegel vsaj večino zastavljenih življenjskih ciljev, da si materialno preskrbljen. Nekaj manjka. Pri tem pa zelo dobro veš, da je pomanjkanje občutka zadovoljstva povezano s fizično aktivnostjo, ki jo občutiš takrat, ko se pošteno prepotiš, ali pri hoji v hrib, ali po celodnevnem smučanju, skratka takrat, ko si fizično aktiven na kakršen koli način že.

Z vseh strani sprejemaš informacije in opozorila o pomembnosti gibanja, zdravi prehrani in slučajno naletiš na tisoč drobnih stvari, ki te, ne da bi se tega zavedal, opozarjajo in usmerjajo k nujnim spremembam. Manjka samo še sprožilec.

Ta se je pojavil nemalo zatem, ko se je v meni že močno razplamtelo nezadovoljstvo zaradi moje fizične neaktivnosti.

Pa sem, čisto slučajno (čeprav ne verjamem v slučajnosti), na intranetu Onkološkega inštituta zasledila obvestilo, da se zbirajo prijave za skupinske vadbe teka. V okviru promocije zdravja zaposlenih. In sem se prijavila, češ, poglejmo kaj ponujajo. Čeprav me tek kot samostojna aktivnost nikoli ni zanimal, je bila potreba po večji aktivnosti močnejša, vzpodbujala pa me je tudi misel, da bom ponovno oblikovala svoje telo, ki se je z leti že začelo spreminjati. Poleg tega nisem pristaš lepotnih operacij in drugih (zdravstveno nepotrebnih) posegov v telo, zato sem sprejela tudi možnost, da bo tek, in kondicijska vadba z njim, tudi v tem delu name dobro vplival.

In smo začeli.  Iz tega se je kmalu razvilo nekaj čudovitega in neprecenljivega. Nekaj, kar je mojemu življenju dodalo nekaj več, nekaj, k čemur hrepenimo v življenju: konstanten občutek moči, zadovoljstva in večjega notranjega miru. Samo zato, ker sem kliknila na prijavo.

V začetku je bilo težko, ampak ob strokovni pomoči naših trenerjev, ki jih vodi in usmerja prof. Matej, ob pogledu na enako zariple vročične obraze in grimase začetnikov sem se po vsakem treningu počutila bolje in bolje.

In ta občutek je postal in ostaja konstanta v mojem življenju.

Šele zdaj vidim in vem, kako mi je takrat telo vpilo: »Hej, nekaj hočem! Stori nekaj, da ti odprem tiste zaprte kapilare, da bo imela kri dovolj prostora, da pride tja, kamor mora.« In vadba je postajala iz tedna v teden lažja in boj nepogrešljiva.

Seveda sem še vedno zadihana, vendar srcu pošiljam signale, na katere je opozoril dr. Robert Scales, kardiolog na kliniki Mayo. Pojasnil je, da redna fizična aktivnost izboljša kakovost krvi in poviša količino krvi, ki je je potem tudi v srcu več. Pojasnil je, da je srce kot elastika: če jo raztegneš, se skrči, če jo še bolj raztegneš, se še bolj skrči. Posledica tega je upočasnitev srčnega ritma. Človeško telo hrepeni po več kisika. Ko vdihnemo, gre v pljuča, nato naprej po avtocestah telesa, kjer je promet precej gost. Ceste potekajo gor in dol, srce pa je kontrolni center, ki nadzoruje pretok prometa. In določa, koliko »avtomobilov« krvi bo spustilo skozi v vsakem utripu, koliko v minuti. Temu strokovno rečejo utripni volumen. Ko gre proti domu, počasi z avtoceste zavije v odcep, nato na stranske ulice. Te se v telesu imenujejo kapilare. Če si zelo aktiven, jih imaš veliko.

Če se prenehamo rekreirati, se volumen krvi zmanjša, srce mora bolj garati, srčni utrip pa je višji. In kapilare? Zaprejo se!

Potem se nekega dne začneš spet ukvarjati s športom. Pa ne gre. Ves si zadihan, počutiš se nemočnega. Kaj hudiča se dogaja? Srce se trudi, kri pa ne more do mišic, ker je v njih premalo odprtih kapilar! Da so mišice aktivne, potrebujemo v njih več kisika. Potem se začneš rekreirati, teči in v relativno kratkem času je moje srce reklo: hej, ta ženska nekaj hoče. Prav, pa ji bom odprlo tiste njene zaprte kapilare. In kar naenkrat jih je več, kri gre tja, kamor mora. Vadba postane lažja, nisi več tako zadihan, srcu pa pošiljaš signale: Hej, srce, ni se ti treba več tako gnati. Kajti, kot pravi dr. Scales, če odpreš več cest, je prometnih zamaškov manj. Prometni zamaški pa povzročajo staranje arterij. In prav za to gre. Naše arterije, če se ne ukvarjamo s športom, so stare in se še starajo ...

In kaj se je zgodilo, ko pravim, da se danes počutim bolje, kot sem se počutila pred dvajsetimi leti? To, da se z aktivnim in rednim športnim udejstvovanjem začnejo izločati tudi snovi v možganih, t. i. spodbujevalci dobrega počutja, da nam dajo vedeti, da ne samo, da vadba ne sme biti preveč naporna, temveč lahko v njej celo uživamo. In se z njo zasvojimo. Adrenalin namreč reče srcu, naj bolj močno bije, da bo več krvi zapustilo srce, arterije se odprejo, kri se veselo pretaka in spet lahko zares globoko vdihneš.

Je treba še kaj dodati? Nikoli nisem razmišljala o teku kot razvedrilni športni dejavnosti. Nikoli me ni zanimal. Danes pa rečem, da mi je žal, da Mateja nisem spoznala prej, da bi mi pokazal, da je tek lahko velik užitek. In za to se mu tudi danes na tem mestu zahvaljujem, kot tudi vsem, ki so prišli na idejo in omogočili zaposlenim na OI, da jih je nekdo nekam brcnil. In da smo mu za to neizmerno hvaležni. Naj samo še dodam, da sem se udeležila že več tekaških prireditev, od DM teka, nočne desetke na Bledu do ljubljanskega maratona in še kaj. Pa ne zaradi rezultata, ta je tako nepomemben v primerjavi s tem, kaj ti takšen tek in vse, kar je povezano z njim, da.

Tarnamo, da nimamo motivacije? Če to, da svoje telo pri svojih ne tako rosnih letih občutim kot močno in zdravo, če to, da sem polna energije, če dobro spanje, boljše počutje, počasnejše staranje, hitrost in gibčnost, lepša polt in postava, skratka, če to, da sem zadovoljna sama s seboj in svetom okoli sebe, ni dovolj močna motivacija?

Zahvaljujem se za vašo pozornost.«

Doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med, je med drugim zdravnica slovenskih olimpijcev.

';