Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kolesarjevi starši

Začne se s triciklom z repom, palico, ki jo drži starš in jo spusti malce nižje, da se prednje kolo ne dotika tal…

Tako gremo vsi skupaj hitreje do trgovine.

Potem pride na vrsto poganjavček. Ne vem čigav izum. Naj bi bil koristen povratek v zgodovino kolesarjenja. Kdo je že izumil kolo brez pedal? Hrbtenica naj ne bi trpela, otrok se s poganjavčkom lažje nauči voziti kolo. Kar seveda sploh ni res, še večje težave ima potem, ko mu dodate pedalki in božček ne ve zakaj se uporabljajo ali se jih celo boji. In tako spet pristane na triciklu in takoj zatem na štiriciklu, če se tako reče kolesu z 12 colskima gumama in privijačenima kolescima. In potem oče odvijači vedno najprej levega in potem se otrok krivi tako močno, da pomoč oz. bistvo poganjavčka ponikne. Dnevi, ko en pomožni kolešček moti celo ulico je dobro znan in potem pride končno tista faza, ko se ta pomočnik le še na desnem ovinku dotakne asfalta.
Potem pridta na vrsto 16 colski in zatem 18 in končno 20 colski gumi. Da, tako se ločijo otroška kolesa.
 


 

Pri dvajsetici pride do hude napake večine staršev. Te napake ne oproščamo kolesarski kvazi in resnični strokovnjaki. V tem obdobju izgubimo največ potencialnih kolesarjev tekmovalcev. Da, kupijo jim tista čudna, pretežka mini, 20 colska gorska kolesa, predvsem zato, ker imajo spredaj fedre in se to otrokom zdi strahotno imenitno. Nekatere znamke imajo še pod sedežem drugi feder, kar je sploh imenitno. In škoda je storjena, ker imetniki teh koles ne postanejo tekmovalci v kategoriji gorskih koles, ampak nogometaši, ker to kolo je tako težko, fedri sploh ne delujejo ali pa se takoj pokvarijo, pa še menjalnika odlomijo ob s prvo vejo in… konec zgodbe, naslednja kolesa so samo še transporterji do šole.

Škoda…

Če bi v tistem obdobju, otroku kupili BMX kolo in ga potem vsaj sedemkrat na teden peljali na kak BMX poligon, bi ta otrok pridobil krasne kolesarske veščine, ki bi pripomogle, da bi do azdnjega diha lahko sam sebe imenoval kolesar. Sedemkrat na teden? Ok. če jih mučite s fusbalom in glasbeno šolo in taborniki in smučanjem in … in … zakaj jih ne bi še s krasnim bike parkom? Ne ustrašite se, dragi starši, ni nujno, da jih sedemkrat na teden peljeta na poligon, tudi, če jih ne boste nikoli, bodo otroci samo našli pot do tja, le BMXa jim kupite ob pravem času. In potem? Kaj pride potem na vrsto? Dirt? Da, dirt, malo večji BMX, ker nimamo prevoda za dirt kolo, ali kaj? To je za otroke, ki so ugotovili, da je BMX pramajhen izziv, vendar, težko bi rekel, da je to boljša odločitev, če se spomnimo, da je BMX postal olimpijski šport. Gorska kolesa so krasna, sploh zdaj, ko so se odcepila drug od drugega, specializacija in zato priporočam tistega s katerim voziš čez drn in strn, čeprav niti s spustašem nisem na Vi. Otrok to nujno potrebuje!

Ne, pes ne moli taco proti tekmovalnem kolesarstvu ampak proti splošni kolesarski izobrazbi. Veste, ko mulci v petem razredu opravljajo vozniški izpit za bicikel, jih niti ne podučijo z zgodovino teh krasnih instrumentov, samo cestno prometne predpise jih naučijo in pošljejo krožiti po naselju za šolo. Ne povedo jim niti tega, da je kolesarjenje najbližje letenju. Ne čez balanco. Ne povedo jim niti, da je kolo tisto s katerim bodo prvič odšli daleč od domačega dvorišča a to ne bo nihče vedel. Ne povedo jim niti, da je kolo potrebno vzdrževati bolj kot čevlje. Dobijo pa nalepko, ki potrjuje, da znajo voziti kolo znotraj prometa.

In? Če premagajo vse starševsko neznanje, potem se iz kakega otroka še človek izcimi. Človek, ki rad vozi kolo. Ubogi so tisti, ki vozijo mamino kolo in so povsem ravnodušni, ko izstopijo iz predavalnice in vidijo samo še praznino v kolesarskem stojalu, niti preščipnjene ključavnice, ker so tako leni, da ga niti ne zaklenejo. Ker vedo, da je to mamina starina. Fotr niti kolesa nima, ker je đek z audijem…

Lahko pa, da otrok dozori v zrelo osebo in vzljubi specialke. Eh, o takem otroku bi lahko roman napisal. Tu lahko govorimo celo o geniju, mar ne? Ne, to ni hec. Manj je mladih specialkarjev kot pa maminih genijalcev, nadarjenih učencev, ki niti dober dan sosedu ne znajo reči. Veliko manj. A so, hvala bogu so. Ni jih na ciklokros dirkah, a so, vsaj na tistih asfaltnih. Pomembno je, da so in pomembno bi bilo, da ta sestavek prebere vsak starš. Da, tisto obdobje pri 20. colah je najpomebnejše! Še nekaj kot p.s. namreč, vedite mladci, v naročju moškega bicikla, se furajo najboljše pupe! Nimate moškega kolesa… takega z ravno štango? Potem nimate nič. Prosite dedija naj gre v klet ponj…
 

';