Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Kako s pravim izborom življenjskega sopotnika postati bolj fit

Pred dobrim letom in pol se je našemu krdelu pridružil  predstavnik pasme rodezijski grebenar. Star je bil okrog pol leta, razigran, poln energije in norčij in lep kot slika. Ker sva s partnerjem že oba prej imela pse, sama sem tudi preizkušena  konjarka, sem bila prepričana, da bo vzgoja tega pasjega mladiča zame čista zabava. Prejšnji lastniki, ki so se z njim zelo trudili, so ga označili za zelo zahtevnega in preprosto prevelik zalogaj za njihov način življenja.  Skrivaj sem se poznavalsko nasmihala njihovim zgodbam, kako je v stanovanju začel kopati luknjo v zid, kako je poskušal nadvladati šibkejši članici krdela … In si mislila, da če sem znala s temperamentnimi žrebci, me pa en pes že ne bo s… peljal! 

Obenem sem o rodezijskih grebenarjih že lep čas veliko prebirala, jih opazovala na razstavah ter čakala na pravi čas, ko bom lahko imela svojega.  Ampak, praviloma je tako, da kadar čakamo na pravi čas, ta nikoli ne pride. In ker se je mali grebenar odločil, da je pravi čas zdaj, se nam je pridružil, ko sem imela še manjšo, starejšo psičko pasme francoski buldog, partner pa mešanca v najlepših letih. Ampak, če že imamo že dva psa, imamo lahko  tudi tri!  In tako se je začela zgodba našega krdela. Ne nameravam opisovati raztrganih blazin in igrač, življenje z grebenarjem mi je dalo preveč boljših lekcij …

 

 

1. Kako se rekreirati brez izgovorov?
Omislite si psa in boste migali.

Skrb za rodezijca me je dokončno potegnila iz Rugljeve kategorije zaležancev. Po besedah pokojnega psihiatra  je namreč zaležan vsak, ki ne zmore v eni uri preteči deset kilometrov. Saj ne, tega ne bi zmogla že prej, enkrat sem se celo preizkusila na polmaratonu, a odkar je z nami največji gonič med (lovskimi) psi, izgovorov za nerekreacijo preprosto ni več. Ker jih pes, ki je sposoben preteči maratonsko razdaljo vštric s konjem, preprosto ne dopušča. Živahno gibanje, najmanj uro dnevno, je ena njegovih najbolj osnovnih potreb in če ni izpolnjena, sobivanje z njim kaj hitro postane nevzdržno.  Tek ali vzpon na bližnji hrib sta tako naši vsakdanji aktivnosti in logična posledica je veliko boljša psihofizična kondicija vseh družinskih članov. Deset pretečenih kilometrov (največkrat pretečemo krog okrog Brda 9,7 km) je zdaj vadba, po kateri se vsi počutimo super. 

2. Se vam neprestano mudi ?
Omislite si psa in naučili se boste, kako se umiriti.

Ko sva se z rodezijcem prvič odpravila v veterinarsko ambulanto zaradi preventivnega cepljenja, naju je pričakal nasmejan živinozdravnik z besedami: »O, tole so pa posebni psi, za posebne ljudi …«        Ker sva bila z  mladičem že nekaj tednov v skupnem gospodinjstvu, sem  natančno vedela, o čem govori kolega. Za pse te pasme je namreč značilno samostojno razmišljanje, njihova vzgoja ne pozna bližnjic in nedoslednosti. In najpomembnejše, za grebenarja si je treba vzeti čas. Ti psi namreč niso ustrežljivi, kot nekatere pasme službenih psov, zelo dobro pa tudi zaznavajo razpoloženje skrbnika. Naglica, hitenje ali nervoza, ki jo prinese sodobni tempo so pri vzgoji predstavnika te pasme recept za polom. Če v medčloveških odnosih večinoma zmoremo nastopati po sistemu mask in vlog in na ta način prikrivati svoje resnično razpoloženje in občutke, smo pred psom vedno razgaljeni. Če to hočemo ali ne. Brez notranjega miru, osredotočenosti  in discipline bi pri rodezijcu zagotovo pošteno oplela. In ker to zame nikoli ni bila ena od možnosti, sem se raje naučila, kako vsak dan za nekaj časa ustaviti misli in čas in preprosto biti s  psi. Študije so pokazale, da pasja družba znižuje krvni pritisk in umirja srčni ritem ter nevtralizira stres. 

Preverjeno blagodejne izkušnje druženja z živalmi so tako lahko dobra alternativa novodobnim izmišljotinam v obliki neštetih dvomljivo učinkovitih sprostitvenih tehnik. Sama se že nekaj let ukvarjam s hipnozo in hipnoterapijo. Trdno sem prepričana, da je hipnotični trans, ki ga lahko s pridom izkoriščamo za izboljšanje kakovosti življenja pri motiviranih posameznikih, popolnoma primerljiv z osredotočenostjo  med delom s psom ali jahanjem. Stanje hipnoze so včasih opisovali tudi z  meni zelo ljubim izrazom monoideaizem, torej fokus na le eno idejo, kar v celoti ustreza delu z živaljo.

 

 

Poleg tega ima šolanje konja ali psa, tudi če gre za popolno ljubiteljstvo številne prednosti pred drugimi načini krepitve psihofizične kondicije oziroma ohranjanja zdravja.  Svež zrak, sonce ali dež, stik z naravo preko živali,  zakopati roke v topel kožušček v mrzlem dnevu … V primerjavi s fizično aktivnostjo v zaprtem prostoru, kjer se gnetejo prepotena telesa?  Bi morali vprašati psihologe in zdravnike, kaj je človeku bliže in posledično bolje zanj ? Ali je preprosteje preizkusiti obe možnosti in  slediti svojim občutkom, ne glede na to, kaj je danes najbolj oglaševano, prodajano in sploh najbolj »in«?  Številke jasno kažejo na vedno slabše zdravje ljudi najrazvitejših družb. Zanimivo, da debelost, depresija in podobne tegobe naraščajo z enako hitrostjo kot ponudba samooklicanih izumiteljev instantnih od-rešitev?   Moj glas v možnosti izbir gre vsekakor živalim in kisiku.

3. Potrpežljivost ali brezkompromisnost?
Za pubertetnika, ki mu »raste greben«, je nujno oboje.

Ko sem se še aktivno ukvarjala z dresurnim jahanjem sem za svojega tekmovalnega konja porabila v povprečju tri do štiri ure na dan. Takrat se mi je to zdelo veliko. Šele ko sem dobila svojega tretjega psa, o katerem pišem, sem presenečena ugotovila, da je bila v začetku to bistveno bolj zahtevna naloga. Tako časovno, kot tudi po vložku energije. Trije sprehodi na dan, od tega enkrat tek ali hrib, hoja poleg na povodcu, umirjanje situacij v krdelu, red pri hranjenju, pravila obnašanja v hiši …        


       

Še dobro, da so živali velikokrat modrejše od nas in sem imela v obeh naših psih trdna zaveznika. Moja starejša psička je prišleku brez izjem vseskozi postavljala jasne meje. Ovohavanje njenih skled za hrano se je vedno končalo tako, da je večji pes bežal pred renčečo in bevskajočo malo staro sitnobo. Dokler se ni njenih skled v širokem loku izogibal.  Enako se je zgodilo, če se je preveč približal njenemu mestu na tepihu, ob kavču, ki je bilo vedno najbliže nam. Odgnala ga je s srčnostjo Ivane Orleanske, tako da je po nekaj poskusih le še milo cvilil z razdalje nekaj metrov. Starejši mešanec je bil druga zgodba. Z neverjetno potrpežljivostjo je prenašal uničevanje viškov energije pasjega pubertetnika dobesedno na svoji koži. Če bi meni, ki sem bila le opazovalka dogajanja na dvorišču v tistih trenutkih izmerili stresne parametre, bi z gotovostjo ugotovili predinfarktno stanje. Vlečenje, grizenje, povabila k igri, divje šprinte po dvorišču, je starejši pes prenašal večinoma stoično . Mlajši ga je sicer hitro prerasel in danes je dvakrat težji, a mešanec, podoben lisici je bil vedno šef in je vse do danes ostal glavni. Ko je šlo obnašanje  grebenarja čez njegove meje sprejemljivega, kar se je res zgodilo le nekajkrat je »usekal« brez milosti. Enkrat tako zelo, da je rodezijcu napravil luknjo v uhelj, drugič je bilo opozorilo tako ostro, da je bil v trenutku mir.                                                                           

Psi so bili tisti, ki so mi ponovno nazorno pokazali pomembnost postavljanja meja v medsebojnih odnosih, če želimo živeti v slogi in soglasju.  Pokazali so mi učinkovite regulativne mehanizme  obnašanja v neki skupnosti, ki vsaka nujno potrebuje vodjo, jasne meje in pravila igre. Sicer sta naša starejša psa zamenjala spolno določeni očetovsko-materinski vlogi, a očitno je šlo naše krdelo nezavedno s trendi v človeški družbi.  Ki kar se tiče menjav tradicionalnih vlog niso nujno slabi, se razume do tedaj, ko vsaka vloga prispeva k višji kakovosti skupnega sobivanja. In ne obratno, čemur smo danes lahko pogosto priče.

4. Najboljše pa vedno na koncu?
Omislite si psa in doživeli boste svojo zgodbo. 

Čeprav imamo  pse že odkar sem maturirala, s konji pa sem se začela družiti že precej prej, je moja najzanimivejša živalska izkušnja zagotovo prav najmlajši pes, rodezijski grebenar.  Kmalu bo imel dve leti in ima  dva naslova mladinskega lepotnega prvaka, pri čemer bo najverjetneje ostalo. Kar je pomembneje, je to, kar je prinesel v moje življenje in sem delno že opisala.  Ker gre za zahtevno pasmo, primerno za izkušene »pesjanarje« , naj moj zapis ne izzveni kot reklama za nakup psa te vrste, še manj za nakup ali posvojitev psa na splošno. Sporočilo, ki ga želim deliti z vami na tem mestu je zgolj to, da je štirinožni kosmati kompanjon lahko odličen »pripomoček« za vsestransko boljše počutje. Kajti recept za kvalitetno življenje je po mojem mnenju moč skrčiti na le nekaj ključnih točk ,  ostalo so individualne različice … In ko pogledamo na različne človeške usode brez statusnih, rasnih ali drugih predsodkov, lahko ugotovimo, da ljudje v resnici živimo od občutkov.

Dobrih, ki v nas sproščajo fiziološke procese, ki spodbujajo zdravje, kot psihofizično dobro počutje. Ali slabih, ki nam lahko (če imamo srečo) pridelajo (le) želodčno razjedo.  Del narave smo in v naravi veljajo natančna pravila, ki jih kot Mali Bogovi prepogosto kršimo. Kako gre že tista: »Bog odpušča vedno, narava nikoli …« Prepričana sem, da je velik del nadlog modernega sveta posledica zgolj ene napake. Poskusa odtujitve od narave. Ki je sicer vnaprej obsojen na pokop, tako, kot tisti parazit, ki izčrpa svojega gostitelja do smrti.  Da bi se izognili naraščajoči revščini in vsesplošnemu slabšanju zdravja, ki se nam napovedujeta v prihodnosti bo po mojem nujen obrat k bolj naravnemu življenju. Življenju »bolj za ljudi«, kot rada rečem.

In kje je tu zdaj naš pes?  Glede na znanstvena spoznanja o nastanku in učinkih človeško-pasjega prijateljstva in zavezništva, bi lahko rekli, da če se na koga lahko zanesemo, so to zagotovo stari prijatelji. In to psi so! Pes nam je lahko v pomoč pri ponovnem spoznavanju naravnih zakonitosti, ki smo jih v okolju polnem drugih dražljajev pozabili ali prezrli. Pes je lahko ob »pravilni uporabi« odličen pripomoček za vzgojo otrok. Pes je lahko in praviloma tudi je, ogledalo svojega lastnika, kar nam, podobno kot partnerstvo omogoča pošteno introspekcijo, torej zazrtje vase. Kar je osnova za kakršnokoli spremembo na bolje. Pes je boljše »orodje« za gibanje, kot katerakoli druga vadba, saj ne pušča prostora za izgovore. Pes je odličen družabnik za razvijanje in občutenje sočutja, brez katerega kot vrsta ne bomo preživeli.  In če vse to ni dovolj, je pes lahko tudi kosmati termofor za mrzle noge. S psom si je resnično treba vzeti »čas zase«, če si lahko sposodim sicer neljubo mi oznako kvalitetnega preživljanja prostega časa. Morda le zato, ker sem blondinka, ne razumem najbolje, kateri čas je pravzaprav tisti čas, ki je »čas zase«. Če ne čas, ki nam je dan in odmerjen. To je ves naš čas ali čas za  življenje, zdravje,  veselje, prijatelje … in psa!

Hvala, Bruno!

';