Kako je šel Franc Mlekuž pri triinsedemdesetih na Franjo
Zapis o skromnem in velikem človeku, ki se je pred 31 leti podal v Ljubljano, da bi si izpolnil veliko željo, nastopiti na slovenskem kolesarjenju vseh kolesarjenj.
Anton Čopi nas je poklical sam in nam zaupal zgodbo o Francu Mlekužu, nato jo je tudi zapisal, prav tako, kot jo berete. Avtor zapisa, rojen leta 1937, je resneje začel kolesariti s 15. Maratonom Franja leta 1996, pri svojih takrat že skoraj šestdesetih letih. Je tudi redni udeleženec kolesarskih vzponov na Mangart (s ciljem na 2000 metrih n.v.). Lani se je pri svojih sedeminsedemdesetih letih udeležil 14. vzpona na Mangart in bil najstarejši udeleženec.
Franc Mlekuž se je rodil leta 1911 v Kal-Koritnici pri Bovcu. S svojo družino je živel v Jablancih pri Bovcu, umrl pa je leta 1990. Njegova domačija stoji tik ob levem bregu reke Soče, blizu izliva reke Koritnice v Sočo. Imel je ženo in tri hčerke. Živeli so skromno. Za prevoz do Bovca ali kakšen izlet so imeli preprost moped, ki so ga uporabljali tako, da je najprej peljal starejšo hčerko, nato pa se vrnil po mlajši. Peljal je eno spredaj, drugo zadaj, v več etapah, tako da so bile skupaj na cilju. Preživljali so se s kmetijstvom, Franc je delal tudi v gradbeništvu. Svojo gradbeniško prakso je pridobil pri gradnji in obnovi ceste Bovec–Soča–Trenta, ko so jo okrog leta 1935 obnavljali. Kasneje, že v Jugoslaviji leta 1961, je opravil še dopisno izredno gradbeno šolo in pridobil kvalifikacijo zidarja. V italijanski vojski je opravil še en izpit, za kolesarja vojaka. Vojsko je služil v Gradiški v Benečiji v XI. regimentu beršaljerjev leta 1939 (beršaljerji – lahka pehota na kolesih). Zato ni čudno, da je kasneje v prostem času tudi kolesaril. Ko je nekoč bil tudi v Čateških Toplicah, je šel na ogled Titovega Kumrovca. Do tja je šel s kolesom in porabil dve uri, za vrnitev pa eno uro petinštirideset minut.
Zaradi skritih želja se je, ko je že bil v penziji, star 73 let, odločil, da bo šel na Maraton Franja. To je bilo leta 1984. S svojim kolesom Rog – senior je šel na avtobusno postajo Kal-Koritnica pri Bovcu. Vendar na svoje veliko presenečenje ga sprevodnik s kolesom ni hotel vzeti na avtobus, ki je vozil na relaciji Bovec–Vršič–Ljubljana. Vztrajen in trmast kot je bil, ni odnehal in se je kar s svojim kolesom odpravil čez Vršič na start Maratona Franje, ki je bil drugi dan v Ljubljani. Na poti je imel še manjši zaplet z milico zaradi luči na kolesu, ki jo je sicer imel, a mogoče ni delovala. Žal so ga ti problemi in kolesarjenje čez Vršič precej utrudili in izčrpali, tako da se je na poti proti Jesenicam malo odpočil in kakšno urico zaspal v naravi.
Kljub težavam se je ob določeni uri pojavil na startu v Tacnu v Ljubljani. S startno številko je šel na tekmo, bil je najstarejši udeleženec Maratona Franja tega leta, leta 1984. Žal je bilo vseh naporov pred maratonom le preveč in premalo počitka, premalo spanja, zato se je odločil, da bo odstopil. Odpeljal se je mimo Cerknega do Kobarida. Od tam pa z avtobusom ali z avtoštopom nazaj v Bovec. Doma so bili zelo v skrbeh, ker so vedeli, da je najstarejši na Maratonu Franja, po radiu pa je bil objavljen drug najstarejši tekmovalec. Njihovega očeta in moža pa nikjer. Njihov oče in mož pa je opravil v okrog 30 urah 240 km, kar je bil res »velik maraton Franja«! Ko je prišel domov, si je najprej zaželel kave in obvestiti milico, da bi sporočili organizatorju Maratona Franje, da ima on startno številko, da je odstopil in da ga ne bi pogrešali. Bil je dober, vesten mož in oče svoji družini.
Tudi v lokalni skupnosti je bil aktiven na raznih družbenih področjih. Predvsem pa je poznan po lastni in samostojni gradnji ceste in pešpoti na Bovškem. Sam samcat je napravil cesto od Mosta čez Sočo pri Čezsoči do bovškega letališča. Njegova mehanizacija so bili le karjola, kramp in lopata. Cesta je dolga okrog 600 metrov in ima skoraj 100 metrov višinske razlike (iz Čezsoče pomeni danes lepo kolesarsko in pešpot do bovškega letališča). Nekoliko obnovljena je široka 2,5 metra, imenuje se Rogarjeva pot po njem, ker je to njegovo domače ime. Drugo pešpot pa je naredil iz Jablanc, kjer je njegova domačija, do Kal-Koritnice. Ta je dolga okrog 800 metrov in podobne višinske razlike kot Rogarjeva pot na letališče. Na domačiji so imeli 10 krav in je vsak dan nosil mleko v mlekarno v Kal-Koritnico. Da bi mu bilo laže, je naredil to pešpot. Pri tej poti je bilo več zasebnih parcel, a je uredil vso dokumentacijo in soglasja, ki so bila potrebna. Delno so mu pri gradnji te poti pomagali vojaki. Te poti danes uporabljajo domačini in turisti. Za vse to pa ni dobil nikoli nobenega plačila.
Za vse te podvige in delo, ki ga je opravil Franc Mlekuž - Rogar, bi se morali Bovčani in okoličani malo le zamisliti, kakšni so bili nekateri med nami nekoč in kakšni smo danes.
Anton Čopi
