Spletna mesta Dela d.o.o., (slovenskenovice.si, delo.si, deloindom.si, polet.si, ddom.si, pogledi.si, micna.si) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh? V redu Omejujem piškotke Želim več informacij

Gui – kozjebradi francoski »vzdržljivec«

Pisalo se je leto 2008. Bil je september.

Ob nedeljskem kosilu mi Katja omeni, da bo šla v Francijo. Njenih kongresov sem bil navajen, in mi je, verjemite mi na besedo, pozornost prevzela vrhunska goveja juha v mojem krožniku. Ni kaj, Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati d'jala…

No, čez nekaj nedeljskih kosil kasneje se mi Katja približa in mi reče: "Ej, januarja grem v Francijo…". Postal sem pozoren. "Kaj spet kongres al kaj?" jo v brkinščini povprašam? Ona meni nazaj: "Ma kak kongres, (tukaj bi zdaj na radiu in televiziji sledil glasen piiiiiiiiiiiiiiiiiiiiip), saj sem ti povedala. Delat grem za celo leto. V St. Etienne grem. K Milletu..ti mene sploh poslušaš?".

Saj poznate ne. Selektiven sluh in to..

Približno tako se je začela njena oz. naša odisejada proti Franciji. Tamalo smo izpisali iz slovenske  šole in jo prijavili v lokalno, francosko šolo.

Gui (Guilamme) pa je v Saint Genest Malifauxu poiskal stanovanje, s pridihom angleškega bombardiranja med Veliko vojno. Ja, Francozi niso ravno vzor natančnosti in čistoče.

No, ampak brez teh dogodivščin ga nebi spoznal.

Droben "Frenči boj", kot sem ga poimenoval, je bil njen šef tisto leto. Ok, šef že mora biti, ampak pri prvem obisku pri njemu doma sem opazil kar nekaj stvari, ki so mi odvrnile pozornost od njihovih pogovorov o EMG signalih, pa elektrostimulaciji, pa….

Na zidovih hiše je imel obešenih kar nekaj fotografij iz različnih tekmovanj. Tekaških, nordijskih…. Kar seveda ni nič čudnega, če bi vedeli da njegova družina izhaja iz Jure (ne prazgodovinskega obdobja, ampak dela Francije, ob Švicarski meji, ki je (ne boste verjeli) prekrit s hribi.

Za nameček sem spoznal tudi, poleg njega, edinega domačina, ki je pogojno govoril angleško. To je bil Jean Marc Pastor. Osebni fotograf Sebastiena Loeba! Lepo ne? Tudi on je eden izmed tistih, ki ni in ni mogel zapustiti doline Soče, ko je bil pri meni na obisku..

Ampak, vrnimo se k Guiu, kot ga prijatelji imenujejo.

Kot vrhunski športni znanstvenik, avtor številnih znanstvenih člankov in knjig ter gostujoči profesor na številnih fakultetah širom sveta (med drugim je  sodeloval tudi z našo Fakulteto za šport), je Gui tudi odličen ekstremno- gorsko-maratonski tekač.

Ni čudno, da je svojemu 2008 projektu, pri katerem je sodelovala tudi Katja dal poudarek na testiranju in spremljanju tekačev, ki so se avgusta 2009 udeležili ene izmed najbolj ekstremnih tekaških preizkušenj na svetu – zloglasnega UTMB-ja (Ultra Trail du Mt. Blanc). O tej težaški tekmi sem že napisal članek, ki je bil objavljen na naših straneh. Ideja za nastanek tega članka pa je nastala na mojem zelniku.

Nisem si mogel kaj, da ga nebi povprašal nekaj stvari za našo in vašo priljubljeno stran o športni rekreaciji. V nadaljevanju si lahko preberete kratek intervju s tem zares občudovanjem vrednim »kozjebradcem« iz pogorja Jure.

Povej mi, kako si začel z vztrajnostnimi športi?
Že od rane mladosti sem se ukvarjal z vzdržljivostnimi športi, predvsem z smučarkimi teki, kar seveda ni presenetljivo, saj veš da izhajam iz Jure. Ta majhen del Francije ob švicarski meji je raj za zimske navdušence, predvsem za nordijske smučarje. Takoj sem vzljubil XC smučanje, ker sem že tako ali tako po naravi »vzdržljivec«. Saj veš, da so mi pri biopsiji mišice ugotovili, da moje mišice »premorejo« več počasnih vlaken, kot hitrih. Torej sem bil rojen za take aktivnosti. Ko sem se zaradi svoje prve službe preselil v Dijon, so bili hribi in z njimi sneg preveč oddaljeni za vsakodnevne treninge. Takrat sem se odločil, da se bom preizkusil tudi v vztrajnostnih tekih.  Na začetku sem tekmoval v "adventure" preizkušnjah, nato "trail" tekih, na koncu sem pa pristal na vznožju Mt. Blanca. Logično zaporedje, mar ne?

Kaj je bil tvoj cilj na prvem UTMB-ju?
Vsak začetek je težak. Tudi ta ni bil med najbolj lahkimi. Moj cilj je bil enostavno samo končati dirko. To je to! Končal sem jo, ampak s težavami. Če bi takrat imel tvojo govejo juhico, bi bila pot lažja (smeh). Takoj, ko sem začel teči na tej prvi preizkušnji sem opazil, da nisem pravilno treniral za to preizkušnjo. Ugotovil sem, da moram več časa posvetiti ekscentričnim vajam ( kot  je tek navzdol), ki je eden ključnih faktorjev za uspeh na tekmovanjih take vrste.
Gui, kaj meniš o UTMB-ju?  Rad bi slišal tvoje mnenje o tej ultra dirki!
UTMB je zame »tista« dirka. Po mojem skromnem mnenju je to tekmovanje postalo št.1 v ultra gorskih tekih na svetu. To tekmovanje je spremenilo fracosko in evropsko »ultra« sceno. Z zagotovostjo lahko trdim, da obstaja obdobje pred in po UTMB-ju. Uspeh tega tekmovanja je, po mojem mnenju kombinacija »pravega timinga« (ljudje se vračajo nazaj k naravi) , sodelovanje vrhunskega tima organizatorjev pri organizaciji tega ekstremnega dogodka ter seveda okolje samo. Teči okoli Mt.Blanca je čarobno!

Tvoji dosedanji uspehi na UTMB-ju.
Dirko sem začel in končal petkrat, štirikrat celo med najboljših šest, ampak na žalost, nikoli na stopničkah. V tem času sem bil vodja dveh eksperimentov na temo UTMB-ja, enkrat celo z zelo simpatično kolegico iz Slovenije (smeh)

Vem, da si bil sponzoriran iz strani podjetja Lafuma, zdaj te je »prevzel« Salomon. Kaj počneš za njih?
Sam veš, da sem v času moje tekmovalne kariere sodeloval z Lafumo. Na koncu sem »končal« pri Salomonu kot svetovalec za obutev v njihovem LAB oddelku. S Salomonovimi inženirji sem stalno v stikih, saj sem, med drugim tudi svetovalec študenta pri izdelavi doktorata na temo tekaških copat na univerzi v Chamberiju. Trenutno na moji novi univerzi (Univerza v Calgariju, Kanada), poteka skupni eksperiment s Salomonovimi inženirji. Saj veš, da ti več ne smem povedati (smeh).

Še zadnje vprašanje. Kako kombiniraš zasebno življenje, delo in tek?
Dobra stvar pri teku je ta, da ne moreš trenirati 30/h na teden. No, vsaj v teku ne. Zaradi narave svojega dela nisem treniral vsak teden, razen ko sem izvajal tako imenovani »šok vikend«. Služba, družina in šport gresta s težavo skupaj, zato sem »iznašel« ta koncept vadbe, ki, vsaj za mene, deluje odlično. Ta je odličen za ljudi, ki ne živijo v hribih, ampak vseeno hočejo trenirati ultra gorske teke.

Naj bo za danes dovolj!

V ponedeljek si pa preberite njegove nasvete za učinkovitejši trening, skupaj z "receptom za šok vikend".

Naj vam samo povem: Ni enostaven!
 

';