Darko Vidic, baritonist

 33-letni baritonist, Zver v predstavi ljubljanske Opere Lepotica in zver. V otroštvu nogometaš in mladinski državni prvak v dvoranskem nogometu, danes ljubiteljski teniški igralec in novopečeni očka. In predstavnik glasbene družine Vidic iz Šmartnega pri Litiji, v kateri kar se da uspešno sledi stricu Rudiju in bratu Jožetu. Piše Polona Strnad

Glasba in šport se pri meni prepletata že od mladih nog. Glasba je bila pri nas doma. Ker pa sem bil zelo živahen otrok, sem moral odvečno energijo sproti kuriti zunaj na igrišču ob igranju z žogo.

Kot mlad fant sem se navdušil za nogomet. Že v osnovni šoli in do konca srednje sem treniral nogomet v Litiji. Treningi so bili od trikrat do štirikrat tedensko, ob vikendih pa smo imeli tekme. Poleg velikega nogometa sem se navdušil za dvoranskega. V mladinski selekciji sem bil skupaj z vrstniki državni dvoranski prvak. Kratek čas pa sem treniral tudi rokomet.

Pri očetu doma se je veliko prepevalo in je bila glasba del njihovega vsakdana. Vse to se je preneslo tudi name ter na mojega brata in sestri. Brat Jože je baritonist, prvak ljubljanske Opere, in je že od mladih nog moj vzor. Danes skupaj sodelujeva tako v ljubljanski Operi kot v Slovenskem oktetu, katerega umetniški vodja je.

Moja glasbena pot se je začela v domačem Šmartnem pri Litiji. Prvi zborček, v katerem sem začel prepevati, so bili Žvrgolevčki, ki ga je vodila moja botrica Marjanca. Kasneje sem prepeval v otroškem in mladinskem zboru v osnovni šoli pod vodstvom prof. Janka Slimška. Zame so bili to eni najlepših trenutkov v mladih letih.

Končal sem nižjo in srednjo glasbeno šolo iz petja, prej pa igral blok flavto in kasneje tudi klavir. V študentskih časih sem prepeval tudi v Akademskem zboru Tone Tomšič v Ljubljani, Komornem zboru Ave ter Vokalni akademiji v Ljubljani, s katero sem osvojil veliko nagrado Evrope v zborovskem petju v bolgarskem mestu Varna.

S končanjem študija solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu izrednega profesorja Matjaža Robavsa sem se glasbi zavezal tudi profesionalno.

Prvi profesionalni solistični nastop sem imel januarja 2012 v mariborski Operi, ko sem igral Lorenzovega dvojnika v Kogojevi operi Črne maske. To je bila edinstvena predstava, v kateri sem igral dvojnika svojemu bratu Jožetu. Prej pa sem bil kar nekaj let aktiven v opernem zboru v ljubljanski Operi.

Moj repertoar v zadnjih letih je kar pester. Tako sem na oder postavil Lovra in Chansonetta v Gorenjskem slavčku, Marcella in Schaunarja v La Boheme, Barona v Traviati, Pinga v Turandot, doktorja Malatesta v Don Pasqualeju, Orfeja v Orfeju in Evridiki, Jupitra v Orfeju v peklu, Dandinija v Pepelki, princa Jamadorija v Madami Butterfly in nazadnje letos marca Zver v operi Lepotica in zver.

Nastopanje v operi je posebno poslanstvo. V povprečju imam za vsako novo predstavo okoli šestdeset vaj. Poleg teh pa še precej individualnih ur priprave na domu. Na začetku je urnik bolj umirjen, takrat si lahko sam načrtujem delavnik. Ko priprave preidejo v zadnjo fazo, pa imam vaje od ponedeljka do petka vsak dan zjutraj in zvečer. Takrat vse drugo počaka.

Poleg opere imam dvakrat tedensko vaje s Slovenskim oktetom. Določene dneve v tednu sem pevsko aktiven več kot devet ur na dan, kar zna biti kar naporno. Ampak z dobro voljo in zanosom se tudi to izpelje.

Kot pri športnikih so tudi za ohranjanje dobre pevske kondicije potrebni redni treningi (vaje). Če želimo tako eni kot drugi doseči dober rezultat, je za to treba veliko treninga in odrekanja.

Pomemben del mojega življenja sta moja družina in hčerkica, ki mi lepšajo dneve in mi pomagajo, ko je treba. Ko pa le najdem čas, z veseljem skočim v naravo, tudi na kolo. Ali na tenis, če se le da, dvakrat tedensko. In ne nazadnje: za prijatelje si je treba čas vzet'!

Zame je zdrav način življenja to, da poslušaš sebe in svoje telo, ki ti vedno znova pokaže, kaj je prav in kaj ne.

Glasba je zdravilo za dušo, pomirja in osrečuje. Mislim, da bi ji morali dati večjo vrednost v družbi. Po koncertih s Slovenskim oktetom se redno srečujemo z našimi poslušalci in smo deležni njihovega zadovoljstva in sreče. To nam daje zagon, lepo je videti srečne obraze, ki si ob poslušanju naših pesmi, kot pravijo, napolnijo baterije.

Če potrebujete sprostitev, pridite na kakšno predstavo v opero ali si oglejte predstavo v gledališču. Če pa imate manj časa, se odpravite na kakšen koncert… Poskusite izkoristiti vsak dan, ki vam je dan!