Bojan Križaj, šestdeletletnik
Bojan Križaj, današnjim generacijam ne pove kaj dosti. Redko ga vidimo na televiziji, preredko. Je že prestar, da bi ga mladi poznali ali enostavno noče biti več del javnega življenja. Zadnjič sem ga videl na specialki, poleti, leta 2015. Družil se je s prijateljem, pokojnim Bojanom Udovičem, še enim izrednim športnikom. Bilo je na Brezjah, pred baziliko Marije Pomagaj. Skupaj s prijatelji so kolesarili od Brezij do Medjugorja, 600 kilometrov, 8000 višinskih metrov, vse v enem »šusu«.
Zdaj, ko praznuje 60. rojstni dan se sprašujejo ali je bil kak slovenski športnik kdajkoli bolj priljubljen kot je bil On? On z veliko začetnico, da…
Moje skromno mnenje ali prepričanje je, da nikoli nihče, niti nikoli več ne bo dosegel njegove slave. Ne glede kakšni časi so bili takrat in ali so zdaj časi, ko se vsakdo briga bolj zase kot pa za uspešnega športnika. Da, tudi po njem smo imeli heroje, vendar nihče ni bil slaven desetletje, tako kot je bil On. Spomnim se, da se ni zavedal svoje slave, nisem prepričan, da se je danes zaveda. Ko mi je uspelo z njim spregovoriti nekaj besed, se je videlo, da je enostavno preskromen, da bi se zavedal kdo je. Mi, ki poznamo kolesarstvo, smo lahko ugotovili, da je običajen človek že po temu, kako drži specialko. Da, igral je in verjetno še igra golf, ampak po udarcih sodeč ga resnično igra zgolj zaradi lastnega užitka. Ne bom dokazoval zakaj je največji med največjimi slovenskimi športniki, ker to ni, kajti samo eno kolajno ima s svetovnega prvenstva in nobene olimpijske. Ne, ni največji, je pa najbolj priljubljen športnik, kar jih je kdaj Slovenija imela… Vse najboljše naše blontno veselje, naš junak planinskega čaja! In če izključim Predinovo duhovičenje, ki je bilo takrat pravzaprav pika na i, ki je manjkala v tekmi, kdo ga bo bolje poudaril. Zoran Predin ga je pač v svoji pesmi. V imenu dveh, treh ali štirih generacij, voščim obilo zdravja, sreče v nadaljnjem življenju…
